Po besedah nekdanjega veleposlanika Slovenije v Avstraliji dr. Milana Balažica je bila premierka v odstopu Alenka Bratušek preko svojega svetovalca za zunanjo politiko Petra Grka in ob pomoči takratnega predsednika Socialnih demokratov Igorja Lukšiča seznanjena z nenavadno ponudbo trgovca z orožjem Nikolaja Omana in pri pogovorih z njim preko svetovalca Grka celo dajala navodila. Sloveniji naj bi Oman ponudil »darilo« v obliki hipoteke nad zemljiščem, na katerem stoji rafinerija v Bosanskem Brodu.

Zapisi o pogovorih med kabinetom predsednice vlade in drugimi akterji iz dokumentacije Milana Balažica, ki jo je izročil medijem, se sicer ne razlikujejo veliko od korespondence med finskimi, avstrijskimi in slovenskimi akterji afere Patria, v kateri je bil nekdanji premier Janez Janša obsojen na dve leti zapora (glej dokument 1 in dokument 2.). Toda neobičajno »darilo«, ki naj bi ga Sloveniji ponudil Nikolaj Oman je brez dvoma povezano s trgovino z orožjem.

Ruske rakete za 60 milijonov dolarjev

Ugotovitve tujih kriminalističnih preiskovalcev in tožilcev, knjige in članki, objavljeni v tujini, namreč kažejo, da je šlo za posel med Omanom in srbskim voditeljem Radovanom Karadžićem, ki je obsegal dobavo ruskih večcevnih raketometov in raket tipa BM-30 Smerč in domnevnih jedrskih snovi v vrednosti 60 milijonov dolarjev, za kar so na Palah domnevno zastavili zemljišče, na katerem stoji rafinerija Bosanski Brod.

Pogodba med Omanovim podjetjem Orbal Marketing Services Ltd., registriranim v Liberiji, in vlado Republike Srbske, ki jo je zastopal premier Dušan Kozić, se nanaša na blagovno posojilo v višini 60 milijonov dolarjev, podpisana je bila 28. februarja 1995 na Palah. Oman je po tej pogodbi »posodil« Republiki Srbski 60 milijonov dolarjev za obdobje 45 dni, brez obresti, vrednost 60 milijonov dolarjev pa bo posojilojemalcu izročena v blagu in poplačana ravno tako v blagu, ob pisnem soglasju posojilodajalca, torej Nikolaja Omana. Kot garancijo za poplačilo »posojila« je vlada Republike Srbske ponudila hipoteko nad rafinerijo Bosanski Brod. Posojilo se lahko koristi tudi v več delih, piše v pogodbi (glej dokument 3a, 3b, 3c in 3d).

Nekaj dni pozneje, 3. marca 1995, je Duško Rakić, predstavnik posojilojemalca Republike Srbske, podpisal potrdilo, da je bil del blaga že izročen, kot priča se je podpisal Omanov sodelavec, sicer italijanski trgovec z orožjem Lorenzo Mazzega (glej dokument 4).

Kaj se skriva v ozadju te pogodbe, je že novembra 1996 odkril britanski časnik The European, ki je izhajal v Londonu med letoma 1990 in 1998. Pri preiskavi mednarodne trgovine z orožjem in pranja denarja so namreč italijanski tožilci naleteli na barcelonskega nadškofa Richarda Carlesa, ruskega nacionalističnega politika Vladimirja Žirinovskega, bosansko-srbskega vodjo Radovana Karadžića in Nikolaja Omana, je zapisal The European.

»Tožilci iz mesta Torre Annunciata verjamejo, da je Karadžić prejel 395.000 dolarjev od italijanskega trgovca z orožjem preko švicarske banke, zato so zaprosili švicarsko zvezno tožilko Carlo del Ponte, da se loti preiskave. Preiskovalci domnevajo, da je bilo plačilo izvedeno v začetku letošnjega leta (leta 1996, op. B.Z.) na račun pri Banca del Gottardo iz Lugana, ki ga je imelo podjetje Sarmos Establissement v lasti italijanskega trgovca z orožjem Lorenza Mazzege. Priče so potrdile tožilcem, da je šlo za delno plačilo, opravljeno s strani Karadžića v višini 6 milijonov dolarjev, za poplačilo pogodbe za dobavo orožja v vrednosti 60 milijonov dolarjev, ki ga je sklenil s slovenskim trgovcem z orožjem Nikolajem Omanom,« je navedel britanski časnik.

Pogodba naj bi se nanašala na dobavo ruskih raket in bomb, ki bi okrepile pogajalsko moč srbske strani, toda orožje ni bilo nikoli dostavljeno. Denar naj bi bil nakazan preko Mazzegovega računa pri Banca di Roma v Mestrah, v bližini Benetk. Prav tako so julija 1996 preiskovalci v enem od sefov v lasti Mazzege našli vzorce osmija, sestavine, ki je potrebna za izdelavo detonatorjev jedrskih bomb.

Julija 1997 so informacije o Omanovih poslih z orožjem s srbskim vodjo Radovanom Karadžićem povzeli v publikaciji Intelligence, Secrecy and Power iz Pariza. Vir je bila informacija švicarskega ministrstva za pravosodje, da so odkrili bančni račun, ki ga je Karadžić uporabljal pri Banco de Gottardo v švicarskem Luganu.

»Nekdanji vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić je za pridobitev posojila v višini 60 milijonov dolarjev zastavil edino rafinerijo na področju Republike Srbske v Bosanskem Brodu, v poskusu, da bi kupil orožje, s katerim bi premagal sile bosanskih Muslimanov,« piše v poročilu.

Italijanski preiskovalci so našli dokaze, ki potrjujejo, da je srbski vodja želel nabaviti ruske večcevne raketomete Smerč kalibra 280 milimetrov z dosegom 65 kilometrov in veliko ubojno močjo.

Da ruski raketni sistem ni bil dobavljen, so potrdili tudi bosanski Srbi. Maja 2004 je namreč nekdanji premier Republike Srbske Dušan Kozić, ki je z Omanom podpisal pogodbo o posojilu v višini 60 milijonov dolarjev, za Nezavisne novine povedal, da je bila rafinerija res pod hipoteko v letu 1995, toda trajala je samo mesec dni. Pojasnil je, da se je hipoteka nanašala le na zemljišče, ne pa tudi na samo rafinerijo. Prav tako je dejal, da podjetje Orbal ni zagotovilo posojila v višini 60 milijonov dolarjev, zaradi česar hipoteke ni bilo. Pogodba se je hranila v sodišču v Sokolcu in ne na sodišču v Derventi, ki je pristojno za območje, kjer stoji rafinerija v Bosanskem Brodu, je dodal Kozić.

Oman prevaral Bosanske Srbe

Takratne pogovore med Omanom, Kozićem in Karadžićem sta podrobneje predstavili bošnjaški avtorici Medina Delalić in Suzana Šačić v knjigi Balkan Bluz – Bosanska hronika 1997. – 1995.(samozaložba, Sarajevo, 2007).

»Posrednik v pogovorih z Omanom je bil Žirinovski. Dogovor z Bleda je bil realiziran konec februarja na Palah, kamor je Žirinovski prispel z Omanom. ‘Sprejel sem Omana kot predsednik vlade Republike Srbske. Predstavljen je bil kot generalni konzul Liberije, z njim je bil še neki Italijan in oseba, ki je vodila pogovore. Oman je ves čas molčal,’ se spominja takratni premier Dušan Kozić. […] ‘Oman je želel trgovati v našem imenu,’ je dodal Kozić in pojasnil, da mu je liberijski konzul predlagal, naj mu vlada da garancije pri več bankah, s katerimi bi trgoval po svetu in v letu dni Republiki Srbski prinesel dobiček v višini 60 milijonov dolarjev. Toda takratni uslužbenec Službe državne varnosti Predrag Ćeranić je zatrdil, da so bili predmet trgovine orožje in jedrske snovi. ‘Radovan Karadžić je mednarodnemu trgovcu z orožjem Nikolaju Omanu prodal rafinerijo nafte v Brodu v zameno za orožje in strateško surovino, potrebno za proizvodnjo bombe velike ubojne moči,’ je povedal Ceranič.«

Kozić je dejal tudi, da Omana niso hoteli takoj zavrniti in so mu ponudili hipoteko na nekaj, kar predstavlja vrednost – to je bila rafinerija v Bosanskem Brodu.

Bošnjaški avtorici sta še zapisali, da je po aretaciji junija 1996 italijanski trgovec z orožjem Lorenzo Mazzega potrdil, da je bil dogovorjeni posel vreden 60 milijonov dolarjev, Karadžić pa mu je na prvem sestanku na Palah izročil predujem v višini 6 milijonov dolarjev. Istočasno mu je Oman predal kovček z domnevnimi jedrskimi snovmi. Toda srbski vojaški strokovnjaki so kmalu ugotovili, da jih je Oman prevaral in jim dostavil gel, ki se uporablja v kozmetični industriji.

Do te predaje je najverjetneje prišlo 3. marca 1995, ko je Mazzega kot priča podpisal potrdilo o delni dobavi blaga.

O Omanovi prevari Karadžića in zastavljeni rafineriji v Bosanskem Brodu je decembra 1997 pisal tudi The New York Times.

Prišli so »ljudje s Pal«

Balažiceva dokumentacija o tajni diplomatski dejavnosti vlade Alenke Bratušek z mednarodnim trgovcem z orožjem, potrjuje, da je šlo za Omanov posel z Radovanom Karadžićem.

Leta 2004 je Oman poskušal urediti vpis v zemljiško knjigo na zemljišča v okolici rafinerije Bosanski Brod. 4. marca se je predstavnik podjetja Orbal Marketing Services obrnil na ministrstvo za pravosodje Republike Srbske v Banji Luki in prosil za pomoč glede hipoteke povezane s pogodbo o posojilu, sklenjeno 28. februarja 1995 (glej dokument 5).

Ministrstvo je dan pozneje poslalo poziv sodišču v Sokolcu, naj opravi poizvedbo glede vloge za vpis hipoteke. Drugega aprila je sodišče iz Sokolca odgovorilo ministrstvu, da je bil 28. februarja 1995 pri tem sodišču overovljen samo podpis Dušana Kosića kot predstavnika vlade Republike Srbske in Nikolaja Omana kot predstavnika liberijskega podjetja na pogodbi o posojilu. Drugih dokumentov o zadevi niso našli.

Ministrstvo za pravosodje je 5. aprila vnovič zaprosilo sodišče v Sokolcu, naj čim prej dostavijo dokumente glede hipoteke. Dan pozneje je zaprosilo za dokumentacijo poslalo še sodišču v Derventi. Istega dne, 6. aprila, pa je prejelo podroben odgovor sodišča iz Sokolca. Ministrstvu je sporočilo, da njihove zahteve niso mogli uresničiti, saj niso mogli potrditi, da je bila na njihovem sodišču ustanovljena hipoteka med vlado Republike Srbske in podjetjem Orbal Marketing Services. Tudi sodišče v Derventi je 7. aprila odgovorilo, da ne more posredovati zemljiško-knjižnjega izpiska, ker nimajo zemljiške knjige za območje Bosanskega Broda.

Po nekaj tednih, 20. aprila 2004, pa je sekretarka ministrstva za pravosodje Snežana Marjanac napisala službeno zabeležko, v kateri je navedla, da je po dogovoru z ministrom opravila pogovor s predsednikom sodišča v Derventi. Sodnik ji je povedal, da je preveril zadevo in ugotovil, da so mu uslužbenci, ki so bili zaposleni v takratnem obdobju, povedali, da so prišli »neki ljudje s Pal«, napravili vložek v zemljiško knjigo in ga ožigosali z žigom sodišča v Derventi. Uslužbenci so pripravljeni potrditi svoje izjave, v kolikor bo to potrebno, je zapisala sekretarka (glej dokument 6).

Kraj Pale nad Sarajevom je bil takrat sedež vodstva Republike Srbske, kjer je Radovan Karadžić, ki je na mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu obtožen za genocid, vojne zločine in zločine proti človeštvu, načrtoval in vodil svoje vojaške, diplomatske in finančne operacije.

Najvišjih predstavnikov Slovenije vojni dobički ne motijo

Slovenski državni in diplomatski vrh ter njihove obveščevalne službe dokumentov, ki jih je dostavil Oman, in drugih javnih virov, ki pričajo o ozadju zadeve, očitno niso preverili. Ali pa so jim razum zameglili milijoni vojnih dobičkov v obliki domnevne hipoteke nad »z naftom bogatim zemljiščem«, ki naj bi ga Oman želel »podariti« Sloveniji.

Navdušenje nad morebitnim »darilom«, ki veje iz dopisovanja med Igorjem Lukšičem in Milanom Balažicem razkriva, da jih dejstvo, da je Oman mednarodni trgovec z orožjem, ki je bil že večkrat obsojen zaradi storitve različnih kaznivih dejanj, ni motilo. Vpletenost v zadevo zdaj zanikata tako predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek in zunanji minister Karl Erjavec.

Nikolaj Oman, takratni častni konzul Liberije v Sloveniji, je bil sicer kot posrednik mednarodnega trgovca z orožjem Konstantina Dafermosa eden največjih akterjev trgovine z orožjem in pranja denarja na Balkanu. Z njegovo pomočjo je leta 1991 in 1992 v luko Koper prišlo več ladij polnih orožja za Slovenijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Pri tem je sodeloval s takratnim obrambnim ministrom Janezom Janšo, tedanjim notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem in njunima svetovalcema Ludvikom Zvonarjem in Francem Kosijem. Vseh šest so februarja 1995 zaradi suma nedovoljene trgovine z orožjem ovadili slovenski kriminalisti, toda kazenski pregon je zaradi političnih pritiskov obtičal v kolesju slovenskega pravosodja.

Dobičkonosna trgovina z orožjem je do 6. januarja 1993 potekala ob soglasju Sveta za obrambo, ki ga je vodil predsednik Slovenije Milan Kučan. Toda dokumenti o korespondenci med kabinetom predsednice vlade Alenke Bratušek, predsednikom Socialnih demokratov Igorjem Lukšičem in tedanjim veleposlanikom Milanom Balažicem, kažejo, da je Slovenija še leta 2014 država, katere vlade in najvišjih politikov ne moti pridobitev vojnih dobičkov iz krvavih vojn na področju bivše Jugoslavije.

V primeru, da bi bila hipoteka urejena in bi Slovenija s sprejetjem Omanovega »darila« postala lastnica omenjenega zemljišča v Bosanskem Brodu, bi namreč prejela vojni dobiček za neopravljen posel z orožjem v času embarga Združenih narodov.