Poleg prave vojne se je bíla tudi vojna za devize
Blaž Zgaga
9. september 2014

Sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in ostali je po dolgih letih dokončno razgalila kršitve človekovih pravic tujih varčevalcev s strani Republike Slovenije, zlasti njenih bančnikov, povezanih z visoko politiko. Mnogi, ki so takrat sprejemali sporne odločitve in jih zagovarjajo še danes, z najnovejšimi zapisi v časniku Delo poskušajo upravičiti odločitev o neizplačilu neprenesenih deviznih vlog varčevalcev Ljubljanske banke z izgovarjanjem na takratno finančno okolje, razpad jugoslovanske federacije z vsemi nejasnostmi, ki jih le-ta prinesla, in drugimi tezami, s katerimi očitno skušajo preusmeriti pozornost. Le nekdanji rektor Univerze v Ljubljani dr. Jože Mencinger je postregel s svojim 18 let starim člankom, v katerem je javnosti vnovič pokazal, da je šlo za nemoralno, pravno napačno in gospodarsko škodljivo odločitev. Evropsko sodišče mu je pritrdilo.

Za boljše razumevanje takratnih razmer, sodbe ESČP, s katero sta bili obsojeni Slovenija in Srbija, in zlasti reakcij oškodovanih Hrvaške in Bosne in Hercegovine je treba osvetliti takratno podtalno in dejansko dogajanje v vojnih in pol-vojnih razmerah, v katere je bila preko svojih tajnih služb aktivno vpletena Republika Slovenija.

Devize so bile namreč poleg zlata v razpadajoči Jugoslaviji takrat edino zaupanja vredno plačilno sredstvo. Primanjkovalo jih je povsod. Zaradi bližajoče se vojaške agresije paravojaških skupin pod nadzorom srbskega vodje Slobodana Miloševića in vse bolj pro-srbske Jugoslovanske ljudske armade (JLA), so vse ogrožene republike, zlasti Hrvaška in BiH, mrzlično potrebovale devize za nakupe orožja, streliva in druge vojaške opreme za obrambo.

Vendar je Slovenija pri tem imela lastne cilje in politiko, ki jo je s tajnimi službami tudi učinkovito izvajala. Pri tem je aktivno iskala devize in jih uspešno izčrpavala z ozemlja Hrvaške in BiH.

Afera Grubelič in singapurske puške

Leta 1990 je v Sloveniji izbruhnila afera, ki je odmevala po vsej Jugoslaviji. V Grosupljem so se zbirali ogoljufani kupci avtomobilov, katerim je podjetnik Sandi Grubelič ponujal avtomobile zahodnih proizvajalcev na leasing, vendar le v zameno za konvertibilne bankovce. Od 7800 kupcev je bilo 1700 srečnežev, ki so dobili želeno vozilo, osemstotim so vrnili denar, drugi so ostali brez avta in deviz. Sandi Grubelič je bil pozneje obsojen na zaporno kazen, vendar je nikoli ni v celoti prestal.

Toda novinar Primož Kališnik je že decembra 1990 v Delu Plus razkril pravo ozadje nenavadne podjetniške ponudbe. S temi devizami je namreč Slovenija kupila singapursko orožje in strelivo v tujini, ki je v Slovenijo s pomočjo Izraela prišlo ob koncu leta 1990, ko naj bi v Kočevski Reki »zadišalo po Slovenski vojski«. Devize, s katerimi je bilo plačano to orožje, torej niso bile le slovenske, temveč so jih nehote prispevali mnogi prevarani kupci iz drugih republik.

Pet milijonov mark iz zagrebške SDK

Sledili so novi podvigi. Iz hrvaške zakladnice so slovenski organi poleti 1991 izčrpali več milijonov mark gotovine. Marca 1991 je takratna slovenska skupščina odobrila 400 milijonov dinarjev za nakup orožja, ki so bili iz proračuna preko Slovenske investicijske banke (SIB) posredovani mednarodnemu trgovcu z orožjem Nikolaja Omana. Slednji je bil takrat glavni dobavitelj orožja za Slovenijo, orožje je prodajal tudi Hrvaški, pozneje je sodeloval s voditeljem bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem. Prvo nakazilo iz proračuna je bilo izvršeno 9. julija 1991, dan pozneje pa so z Omanovega računa nakazali 136 milijonov dinarjev na Promdei banko v Zagrebu, prvo zasebno banko na področju nekdanje Jugoslavije. Vodil jo je razvpiti bankir Ibrahim Dedić, ki je leta 1999 padel pod streli atentatorjev. Njegov umor do danes ni pojasnjen.

Dedić je v naslednjih dneh z denarjem iz slovenskega proračuna s finančnimi mahinacijami v zagrebški poslovalnici Službe družbenega knjigovodstva uspel dvigniti okoli 5 milijonov nemških mark, ki so jih oboroženi slovenski vojaški specialci uspeli prinesti v Slovenijo k Nikolaju Omanu, ki je rabil devize za nakup orožja za Slovenijo.

Hrvaška policija je kmalu zatem sprožila kriminalistično preiskavo in prosila slovenske kolege za pomoč. Namesto pomoči v preiskavi gospodarskega kriminala je slovenska policija izdelala načrt, kako ovirati hrvaško preiskavo. Preiskava nikoli ni bila uspešno zaključena, toda hrvaška stran verjetno dobro pozna ozadje malverzacije.

Menjava dinarjev za devize na črnih trgih po Jugoslaviji

In kaj se je zgodilo s preostalimi več kot 250 milijoni dinarjev iz slovenskega proračuna? Po pričevanju soudeleženca, ki so ga zaslišali slovenski kriminalisti, so poleti 1991 s pomočjo albanskih kriminalnih struktur te dinarje menjavali v konvertibilne valute po črnih trgih na ozemlju takratne Jugoslavije. Njegove trditve so potrdili tudi drugi udeleženci. Tako so s proračunskim denarjem preplavili črni trg, domačinom, ki so se borili za preživetje, umetno dvignili tečaj, pridobljene devize pa pripeljali v Slovenijo in z njimi plačevali nakupe orožja, najpogosteje pri mednarodnem trgovcu z orožjem Konstantinu Dafermosu, ki je posloval na Dunaju.

Tovrstnih posegov Slovenije na denarno območje Hrvaške in BiH, ki sta bili že pod vojaškimi napadi srbskih sil, je bilo še več. Po koncu Brionskega moratorija 8. oktobra 1991, je Slovenija uvedla tolar, jugoslovanske dinarje pa umaknila iz obtoka. Toda dinarskih bankovcev niso v celoti uničili, temveč so jih v štirih tovornjakih, vsak je vseboval po tri tone bankovcev v manjših apoenih, prepeljali na Hrvaško in v BiH, kjer so vnovič kupovali devize na črnem trgu. Pozneje so z istim početjem v BiH nadaljevali pripadniki hrvaških tajnih služb, ki so kupovali devize z jugoslovanskimi dinarji, ki jih je iz obtoka umaknila Hrvaška.

Slovenija je načrtno izčrpavala devize od prebivalcev Hrvaške in BiH, državi pa sta devize nujno potrebovali za nakupe orožja za obrambo. Najlažje se ga je takrat dalo kupiti v Sloveniji, saj je Svet za obrambo pod vodstvom Milana Kučana odobril prodajo orožja in streliva iz skladišč JLA, ki so jih zasegle slovenske sile. Šlo je za več deset tisoč ton orožja in streliva. Samo vrednost streliva je bila ocenjena na pol milijarde takratnih ameriških dolarjev. Operativno sta prodajo vodila ministra Janez Janša in Igor Bavčar, sodelovali sta tajni službi Vomo in VIS, ki sta ju vodila Andrej Lovšin in dr. Miha Brejc.

Orožje, ki so ga takrat prodajali v imenu države Slovenije, ni bilo njeni lasti, temveč je bilo last JLA, torej jugoslovanske federacije, in bi kot tako moralo biti predmet nasledstvenih pogajanj. Vojni dobički so bili izjemno veliki, desetine milijonov dolarjev in mark pa je izginilo na bančnih računih v tujini.

Velike razsežnosti deviznih plačil

Danes, ko je mnogo slovenskih podjetij in finančnih holdingov zadolženih za več sto milijonov evrov, so navedeni zneski videti nizki. Toda za kako veliko premoženje je v resnici šlo, ponazori podatek, da je ob uvedbi tolarja 8. oktobra 1991, Slovenija premogla samo 170 milijonov dolarjev deviznih rezerv. Samo v obdobju od junija 1991 do aprila 1992 je Slovenija za pet ladij polnih orožja, ki so priplule v koprsko pristanišče, plačala najmanj 47,1 milijona ameriških dolarjev. Veliko kupljenega orožja so pozneje z dobičkom preprodali na hrvaška in bosansko-hercegovska bojišča. Prodajali so ga za devize. V pisarni direktorja Voma Andreja Lovšina je bilo v enem obdobju shranjeno celo 40 milijonov mark gotovine.

Na računu mednarodnega trgovca z orožjem Konstantina Dafermosa v madžarski banki se je med septembrom 1991 in septembrom 1993 zbralo več kot 80 milijonov dolarjev nakazil iz Slovenije, Hrvaške in BiH, ki so bila potem posredovana poljskim in ukrajinskim prodajalcem orožja, dobiček v višini 13 milijonov dolarjev pa je končal v enem od panamskih podjetij. Dafermos je bil sicer osebno povezan z vplivneži iz Slovenije. V Panami je že leta 1989 ustanovil neko drugo podjetje, skupaj z »očetom« koncerna Gorenje Ivanom Atelškom.

Milijoni mark za orožje iz skladišč JLA, ki je bilo prodano poleti 1991 ob dogovoru slovenske in hrvaške vlade, so bili nakazani nekdanji podružnici podjetja Iskra v švicarskem Zürichu. Za kako visoke gotovinske zneske je šlo, so potrdili nemški kriminalisti, ki so preiskovali poslovanje »humanitarne organizacije« Third World Relief Agency (TWRA) s sedežem na Dunaju. Za pomoč Bošnjakom so islamske države med leti 1992 in 1995 na njene račune nakazale več kot 200 milijonov dolarjev. Od te vsote je več kot 80 milijonov v gotovini dvignil pooblaščenec predsednika BiH Alije Izetbegovića Hasan Čengić, ki je z njo kupoval orožje tudi v Sloveniji.

Srdit boj za devize

To je le manjši del takratnih skrivnih dejavnosti, ki kažejo, da je na področju nekdanje Jugoslavije potekal srdit boj med republikami za premoženje, zlasti v obliki deviz. Slovenija in Srbija sta bili pri tem uspešnejši. Slobodan Milošević in njegovi privilegirani »poslovneži« so uspeli prenesti stotine milijonov dolarjev na Ciper. Slovenski trgovci z orožjem so vojne dobičke rajši skrili v Švici in Avstriji. Po vojnah se je beg kapitala v tuje banke in davčne oaze iz celotne regije nadaljeval.

Gordijski vozel deviznih vlog varčevalcev Ljubljanske banke je šele letos uspelo presekati Evropsko sodišče, ki je razsodilo, da je Slovenija kršila človekove pravice tujim varčevalcem. Toda ozadje boja za devize, ki je potekal v najstrožji tajnosti, pojasnjuje globlje vzroke za neurejene in težavne odnose med nekdanjimi republikami Jugoslavije.

Današnje zunanje-politične poteze Hrvaške in Bosne in Hercegovine in njuna trda pogajalska izhodišča do Slovenije in Srbije je treba poskušati videti tudi v luči zgoraj navedenih dejavnosti slovenskih tajnih služb, ki jih tamkajšnji prebivalci in države poznajo, saj so jih izkusili na lastni koži. Problematike deviznih varčevalcev in sodbe ESČP ni mogoče v celoti razumeti brez poznavanja ozadja delovanje takratnih političnih elit in z njimi povezanih obveščevalnih služb.

Največja ironija je, da so prav državljani Hrvaške in Bosne in Hercegovine priskrbeli pomemben del deviz, s katerimi je Slovenija v tujini kupovala orožje in strelivo, katerega je potem preprodajala prav njim – spet za devize. Račune za to bodo ponovno plačali državljani Slovenije.

 

Pojasnilo: Članek je bil izvirno napisan za objavo v Sobotni prilogi časnika Delo, kjer so po sodbi ESČP v zadnjih tednih s svojimi prispevki nastopili bivši guverner Banke Slovenije, takratni viceguverner, današnja predstavnica Slovenije za sukcesijo in ugledni ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani. Več slovenskih medijev je iz različnih razlogov ocenilo, da zgornji članek ni primeren za objavo.