9. september 2014
Zaslišanje posrednika med svetovalcem vlade na Ministrstvu za obrambo in mednarodnim

trgovcem z orožjem Nikolajem Omanom o pridobitvi deviz iz Hrvaške in s pomočjo albanskih 

kriminalnih struktur. Po izjavi posrednika so bili z nelegalnim nakupom orožja preko Nikolaja 

Omana seznanjeni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, 

obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar. (29. 9. 1994)

Sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in ostali je po dolgih letih dokončno razgalila kršitve človekovih pravic tujih varčevalcev s strani Republike Slovenije, zlasti njenih bančnikov, povezanih z visoko politiko. Mnogi, ki so takrat sprejemali sporne odločitve in jih zagovarjajo še danes, z najnovejšimi zapisi v časniku Delo poskušajo upravičiti odločitev o neizplačilu neprenesenih deviznih vlog varčevalcev Ljubljanske banke z izgovarjanjem na takratno finančno okolje, razpad jugoslovanske federacije z vsemi nejasnostmi, ki jih le-ta prinesla, in drugimi tezami, s katerimi očitno skušajo preusmeriti pozornost. Le nekdanji rektor Univerze v Ljubljani dr. Jože Mencinger je postregel s svojim 18 let starim člankom, v katerem je javnosti vnovič pokazal, da je šlo za nemoralno, pravno napačno in gospodarsko škodljivo odločitev. Evropsko sodišče mu je pritrdilo.

Za boljše razumevanje takratnih razmer, sodbe ESČP, s katero sta bili obsojeni Slovenija in Srbija, in zlasti reakcij oškodovanih Hrvaške in Bosne in Hercegovine je treba osvetliti takratno podtalno in dejansko dogajanje v vojnih in pol-vojnih razmerah, v katere je bila preko svojih tajnih služb aktivno vpletena Republika Slovenija.

Devize so bile namreč poleg zlata v razpadajoči Jugoslaviji takrat edino zaupanja vredno plačilno sredstvo. Primanjkovalo jih je povsod. Zaradi bližajoče se vojaške agresije paravojaških skupin pod nadzorom srbskega vodje Slobodana Miloševića in vse bolj pro-srbske Jugoslovanske ljudske armade (JLA), so vse ogrožene republike, zlasti Hrvaška in BiH, mrzlično potrebovale devize za nakupe orožja, streliva in druge vojaške opreme za obrambo.

Vendar je Slovenija pri tem imela lastne cilje in politiko, ki jo je s tajnimi službami tudi učinkovito izvajala. Pri tem je aktivno iskala devize in jih uspešno izčrpavala z ozemlja Hrvaške in BiH.

Afera Grubelič in singapurske puške

Leta 1990 je v Sloveniji izbruhnila afera, ki je odmevala po vsej Jugoslaviji. V Grosupljem so se zbirali ogoljufani kupci avtomobilov, katerim je podjetnik Sandi Grubelič ponujal avtomobile zahodnih proizvajalcev na leasing, vendar le v zameno za konvertibilne bankovce. Od 7800 kupcev je bilo 1700 srečnežev, ki so dobili želeno vozilo, osemstotim so vrnili denar, drugi so ostali brez avta in deviz. Sandi Grubelič je bil pozneje obsojen na zaporno kazen, vendar je nikoli ni v celoti prestal.

Toda novinar Primož Kališnik je že decembra 1990 v Delu Plus razkril pravo ozadje nenavadne podjetniške ponudbe. S temi devizami je namreč Slovenija kupila singapursko orožje in strelivo v tujini, ki je v Slovenijo s pomočjo Izraela prišlo ob koncu leta 1990, ko naj bi v Kočevski Reki »zadišalo po Slovenski vojski«. Devize, s katerimi je bilo plačano to orožje, torej niso bile le slovenske, temveč so jih nehote prispevali mnogi prevarani kupci iz drugih republik.

Pet milijonov mark iz zagrebške SDK

Sledili so novi podvigi. Iz hrvaške zakladnice so slovenski organi poleti 1991 izčrpali več milijonov mark gotovine. Marca 1991 je takratna slovenska skupščina odobrila 400 milijonov dinarjev za nakup orožja, ki so bili iz proračuna preko Slovenske investicijske banke (SIB) posredovani mednarodnemu trgovcu z orožjem Nikolaja Omana. Slednji je bil takrat glavni dobavitelj orožja za Slovenijo, orožje je prodajal tudi Hrvaški, pozneje je sodeloval s voditeljem bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem. Prvo nakazilo iz proračuna je bilo izvršeno 9. julija 1991, dan pozneje pa so z Omanovega računa nakazali 136 milijonov dinarjev na Promdei banko v Zagrebu, prvo zasebno banko na področju nekdanje Jugoslavije. Vodil jo je razvpiti bankir Ibrahim Dedić, ki je leta 1999 padel pod streli atentatorjev. Njegov umor do danes ni pojasnjen.

Dedić je v naslednjih dneh z denarjem iz slovenskega proračuna s finančnimi mahinacijami v zagrebški poslovalnici Službe družbenega knjigovodstva uspel dvigniti okoli 5 milijonov nemških mark, ki so jih oboroženi slovenski vojaški specialci uspeli prinesti v Slovenijo k Nikolaju Omanu, ki je rabil devize za nakup orožja za Slovenijo.

Hrvaška policija je kmalu zatem sprožila kriminalistično preiskavo in prosila slovenske kolege za pomoč. Namesto pomoči v preiskavi gospodarskega kriminala je slovenska policija izdelala načrt, kako ovirati hrvaško preiskavo. Preiskava nikoli ni bila uspešno zaključena, toda hrvaška stran verjetno dobro pozna ozadje malverzacije.

Menjava dinarjev za devize na črnih trgih po Jugoslaviji

In kaj se je zgodilo s preostalimi več kot 250 milijoni dinarjev iz slovenskega proračuna? Po pričevanju soudeleženca, ki so ga zaslišali slovenski kriminalisti, so poleti 1991 s pomočjo albanskih kriminalnih struktur te dinarje menjavali v konvertibilne valute po črnih trgih na ozemlju takratne Jugoslavije. Njegove trditve so potrdili tudi drugi udeleženci. Tako so s proračunskim denarjem preplavili črni trg, domačinom, ki so se borili za preživetje, umetno dvignili tečaj, pridobljene devize pa pripeljali v Slovenijo in z njimi plačevali nakupe orožja, najpogosteje pri mednarodnem trgovcu z orožjem Konstantinu Dafermosu, ki je posloval na Dunaju.

Tovrstnih posegov Slovenije na denarno območje Hrvaške in BiH, ki sta bili že pod vojaškimi napadi srbskih sil, je bilo še več. Po koncu Brionskega moratorija 8. oktobra 1991, je Slovenija uvedla tolar, jugoslovanske dinarje pa umaknila iz obtoka. Toda dinarskih bankovcev niso v celoti uničili, temveč so jih v štirih tovornjakih, vsak je vseboval po tri tone bankovcev v manjših apoenih, prepeljali na Hrvaško in v BiH, kjer so vnovič kupovali devize na črnem trgu. Pozneje so z istim početjem v BiH nadaljevali pripadniki hrvaških tajnih služb, ki so kupovali devize z jugoslovanskimi dinarji, ki jih je iz obtoka umaknila Hrvaška.

Slovenija je načrtno izčrpavala devize od prebivalcev Hrvaške in BiH, državi pa sta devize nujno potrebovali za nakupe orožja za obrambo. Najlažje se ga je takrat dalo kupiti v Sloveniji, saj je Svet za obrambo pod vodstvom Milana Kučana odobril prodajo orožja in streliva iz skladišč JLA, ki so jih zasegle slovenske sile. Šlo je za več deset tisoč ton orožja in streliva. Samo vrednost streliva je bila ocenjena na pol milijarde takratnih ameriških dolarjev. Operativno sta prodajo vodila ministra Janez Janša in Igor Bavčar, sodelovali sta tajni službi Vomo in VIS, ki sta ju vodila Andrej Lovšin in dr. Miha Brejc.

Orožje, ki so ga takrat prodajali v imenu države Slovenije, ni bilo njeni lasti, temveč je bilo last JLA, torej jugoslovanske federacije, in bi kot tako moralo biti predmet nasledstvenih pogajanj. Vojni dobički so bili izjemno veliki, desetine milijonov dolarjev in mark pa je izginilo na bančnih računih v tujini.

Velike razsežnosti deviznih plačil

Danes, ko je mnogo slovenskih podjetij in finančnih holdingov zadolženih za več sto milijonov evrov, so navedeni zneski videti nizki. Toda za kako veliko premoženje je v resnici šlo, ponazori podatek, da je ob uvedbi tolarja 8. oktobra 1991, Slovenija premogla samo 170 milijonov dolarjev deviznih rezerv. Samo v obdobju od junija 1991 do aprila 1992 je Slovenija za pet ladij polnih orožja, ki so priplule v koprsko pristanišče, plačala najmanj 47,1 milijona ameriških dolarjev. Veliko kupljenega orožja so pozneje z dobičkom preprodali na hrvaška in bosansko-hercegovska bojišča. Prodajali so ga za devize. V pisarni direktorja Voma Andreja Lovšina je bilo v enem obdobju shranjeno celo 40 milijonov mark gotovine.

Na računu mednarodnega trgovca z orožjem Konstantina Dafermosa v madžarski banki se je med septembrom 1991 in septembrom 1993 zbralo več kot 80 milijonov dolarjev nakazil iz Slovenije, Hrvaške in BiH, ki so bila potem posredovana poljskim in ukrajinskim prodajalcem orožja, dobiček v višini 13 milijonov dolarjev pa je končal v enem od panamskih podjetij. Dafermos je bil sicer osebno povezan z vplivneži iz Slovenije. V Panami je že leta 1989 ustanovil neko drugo podjetje, skupaj z »očetom« koncerna Gorenje Ivanom Atelškom.

Milijoni mark za orožje iz skladišč JLA, ki je bilo prodano poleti 1991 ob dogovoru slovenske in hrvaške vlade, so bili nakazani nekdanji podružnici podjetja Iskra v švicarskem Zürichu. Za kako visoke gotovinske zneske je šlo, so potrdili nemški kriminalisti, ki so preiskovali poslovanje »humanitarne organizacije« Third World Relief Agency (TWRA) s sedežem na Dunaju. Za pomoč Bošnjakom so islamske države med leti 1992 in 1995 na njene račune nakazale več kot 200 milijonov dolarjev. Od te vsote je več kot 80 milijonov v gotovini dvignil pooblaščenec predsednika BiH Alije Izetbegovića Hasan Čengić, ki je z njo kupoval orožje tudi v Sloveniji.

Srdit boj za devize

To je le manjši del takratnih skrivnih dejavnosti, ki kažejo, da je na področju nekdanje Jugoslavije potekal srdit boj med republikami za premoženje, zlasti v obliki deviz. Slovenija in Srbija sta bili pri tem uspešnejši. Slobodan Milošević in njegovi privilegirani »poslovneži« so uspeli prenesti stotine milijonov dolarjev na Ciper. Slovenski trgovci z orožjem so vojne dobičke rajši skrili v Švici in Avstriji. Po vojnah se je beg kapitala v tuje banke in davčne oaze iz celotne regije nadaljeval.

Gordijski vozel deviznih vlog varčevalcev Ljubljanske banke je šele letos uspelo presekati Evropsko sodišče, ki je razsodilo, da je Slovenija kršila človekove pravice tujim varčevalcem. Toda ozadje boja za devize, ki je potekal v najstrožji tajnosti, pojasnjuje globlje vzroke za neurejene in težavne odnose med nekdanjimi republikami Jugoslavije.

Današnje zunanje-politične poteze Hrvaške in Bosne in Hercegovine in njuna trda pogajalska izhodišča do Slovenije in Srbije je treba poskušati videti tudi v luči zgoraj navedenih dejavnosti slovenskih tajnih služb, ki jih tamkajšnji prebivalci in države poznajo, saj so jih izkusili na lastni koži. Problematike deviznih varčevalcev in sodbe ESČP ni mogoče v celoti razumeti brez poznavanja ozadja delovanje takratnih političnih elit in z njimi povezanih obveščevalnih služb.

Največja ironija je, da so prav državljani Hrvaške in Bosne in Hercegovine priskrbeli pomemben del deviz, s katerimi je Slovenija v tujini kupovala orožje in strelivo, katerega je potem preprodajala prav njim – spet za devize. Račune za to bodo ponovno plačali državljani Slovenije.

 

Pojasnilo: Članek je bil izvirno napisan za objavo v Sobotni prilogi časnika Delo, kjer so po sodbi ESČP v zadnjih tednih s svojimi prispevki nastopili bivši guverner Banke Slovenije, takratni viceguverner, današnja predstavnica Slovenije za sukcesijo in ugledni ekonomist, bivši rektor Univerze v Ljubljani. Več slovenskih medijev je iz različnih razlogov ocenilo, da zgornji članek ni primeren za objavo.

 

Makedonski neodvisni spletni portal Inbox7 Online magazin je danes objavil makedonski prevod članka o slovensko-srbskem dogovoru proti Jugoslaviji in o trgovini z orožjem.

S tem so članek o vlogi Slovenije pri razpadu Jugoslavije, ki je vzbudil večje polemike, objavili mediji v vseh državah, ki so nastale na območju nekdanje federacije. Poleg ljubljanskega Dnevnika in CPNS.si so članek objavili še zagrebški portal Index.hr, sarajevski portal Radiosarajevo.ba in bošnjaški tednik Slobodna Bosna, beograjski dnevnik Danas, podgoriški dnevnik Vijesti in prištinski dnevnik Koha Ditore.

 

V sredo, 4. junija 2014 ob 17. uri, bo v prostorih hrvaške Nacionalne in univerzitetne knjižnice v Zagrebu okrogla miza in uradna predstavitev hrvaškega prevoda tretje knjige trilogije V imenu države z naslovom Prikrivanje. Prevod trilogije o nezakoniti trgovini z orožjem, avtorjev Mateja Šurca in Blaža Zgage, je izšel pri zagrebški založbi Jesenski i Turk.

Razprava z naslovom »Trgovina z orožjem 1990 – 1995. Slovenija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina« bo potekala v okviru Festivala zgodovine Kliofest 2014, ki ga organizira Hrvaški nacionalni odbor za zgodovinske znanosti, soorganizatorji pa so še Nacionalna in univerzitetna knjižnica v Zagrebu, Zadruga za pravice založnikov Zana, Skupnost založnikov in knjigarnarjev in Društvo za hrvaško zgodovino. Pogovora se bodo poleg avtorjev in sodelavcev, ki so preiskovali nezakonito trgovino z orožjem v času embarga OZN, udeležili tudi zgodovinarji, strokovnjaki in akterji takratnih dogodkov iz več držav, ki so nastale na področju nekdanje Jugoslavije.

V tretji knjigi je največja pozornost namenjena zlorabam pravosodja, katerih so se posluževali najvišji slovenski uradniki in državni funkcionarji, da so lahko uspešno prikrili vojno dobičkarstvo, ki so ga izvajali v imenu države Slovenije.

Na tisoče ton orožja so namreč prodali na jugoslovanska bojišča za desetine milijonov dolarjev v gotovini. Od več kot 21 oseb, ki so bile ovadene s strani slovenske policije, ni bil obtožen ali obsojen nihče, pregon zaradi storitve teh kaznivih dejanj pa je danes že zastaral.

Leta 1995 sta bila zaradi preprodaje orožja ovadena takratna ministra za obrambo in za notranje zadeve Janez Janša in Igor Bavčar, toda postopek zoper njiju in sodelavce je ustavilo tožilstvo, kjer je pomembno vlogo imela Barbara Brezigar. Skupaj z ministroma so bili zaradi preprodaje več kot 400 ton orožja in streliva ovadeni še njuna svetovalca Ludvik Zvonar in Franc Kosi, razvpiti avstralsko-slovenski posrednik Nikolaj Oman in mednarodni trgovec z orožjem Konstantin Dafermos. V kolikor bi takrat prišlo do obtožbe in bi sodišče lahko odločalo o domnevni storitvi kaznivega dejanja, bi se novejša zgodovina Slovenije verjetno zasukala drugače.

V zadnje poglavju Afera Patria: obljubljene podkupnine za »šefa« in SDS je podrobno predstavljeno podkupovanje v aferi Patria, v kateri je bil junija 2013 takratni predsednik vlade Janez Janša obsojen na dve leti zapora. Aprila 2014 pa je njegovo krivdo potrdilo tudi Višje sodišče.

V 3. knjigi trilogije so bile tudi prvič javno razkrite podrobnosti, da sta bila preko kanadsko-slovenskega poslovneža Walterja Wolfa s finskim podjetjem Patria v stiku tudi takratni predsednik Hrvaške Stipe Mesić in nekdanji hrvaški premier Franjo Gregurić. Finsko tožilstvo je pred dvema tednoma izjavilo, da sumijo, da naj bi oba prejela podkupnino v višini enega odstotka od vrednosti posla Patrie s Hrvaško.

V četrtek, 5. junija 2014, bo predstavitev tretje knjige trilogije V imenu države potekala tudi v knjigarni Ribook na Reki. Tudi ta dogodek se bo odvil v okviru Festivala Kliofest 2014.

Povezave:

http://www.kliofest.org/
http://www.kliofest.org/?page_id=2

http://www.index.hr/vijesti/clanak/finski-tuzitelj-mesic-i-greguric-primili-po-jedan-posto-mita-od-patrie/748460.aspx
http://www.vimenudrzave.si/
http://www.uimedrzave.com/

»Tu kakor kralj
zavladam sam – in vladati, po moje,
je vredno častihlepja še v Peklu.

Pač mnogo bolje vladati v Peklu
kot hlapčevati v Raju!«

(John Milton: Izgubljeni raj, knjiga 1, verz 260. Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003, prevedel Marjan Strojan)

Slovenija, nekoč najbolj razvita jugoslovanska republika, pozneje najuspešnejša učenka pred vstopom v Evropsko unijo, danes pa država v globoki ekonomski, družbeni in moralni krizi, je na pomembni prelomnici. Janez Janša, eden njenih »herojev« neodvisnosti, »slovenske pomladi«, boja za rabo materinega jezika in drugih človekovih pravic, pozneje obrambni minister, trgovec z orožjem, predsednik vlade in predsedujoči svetu Evropske unije je pravnomočno obsojen na dve leti zapora zaradi korupcije.

Človek in politik, ki je s svojimi dejanji in odločitvami določil pomemben del petindvajsetih let tranzicije v Sloveniji, je tik pred tem, da se ponovno znajde za rešetkami. In tudi pred tem, da dokončno pade iz političnih nebes.

»Ne bom zaprosil za alternativne oblike prestajanja kazni – ker bo sodba padla. Uporabil bom vsa pravna sredstva. […] Sodbo bom upošteval, ne morem pa je spoštovati. […] S Patrio se že tretjič neposredno vpliva na volilni izid. […] Patria je neločljivo povezana z volitvami, izbruhnila je že leta 2008 pred rednimi volitvami, sojenje se je čudežno hitro začelo, ko je bilo jasno, da bodo leta 2011 predčasne volitve, in zdaj, ko smo ponovno pred predčasnimi volitvami.«

Njegov prvi odziv na razglasitev sodbe Višjega sodišča, ki je v celoti potrdilo obsodilno sodbo nižjega sodišča, kaže, da še naprej vztraja na isti poti arogance, izključevanja drugače mislečih in predvsem teorij zarot, s katerimi je uspel zastrupiti dobršen del slovenske javnosti. Nenehno ga žene maščevanje za večkratni padec iz političnega raja, za kar naj bi bil po njegovem mnenju odgovoren poslednji vodja Zveze komunistov Slovenije in večkratni predsednik Slovenije Milan Kučan.

Prvič je moral Janša v zapor po sodbi vojaškega sodišča leta 1988 zaradi izdaje vojaške skrivnosti. Kot novinar tednika Mladina je pisal o vojaških vprašanjih in bil že izkušen mladinski funkcionar. Čeprav tedanje slovensko politično vodstvo zagotavlja, da takrat ni sodelovalo z Jugoslovansko ljudsko armado, kot Kučanu očita Janša, je dvome o tem že leta 1995 v BBC-jevem dokumentarcu Smrt Jugoslavije razblinil vodja protiobveščevalne službe JLA polkovnik Aleksandar Vasiljević.

V dneh pred Janševo aretacijo, maja 1988, je bil namreč v Ljubljani in je slovensko Službo državne varnosti obvestil o svojih nalogah. »Vse so vedeli o meni. Srečal sem se z vodjo SDV Ivanom Erženom, vsak večer sva skupaj pregledala dogajanje tistega dne. Tudi njegov nadrejeni, Tomaž Ertl, je vedel, da sem v Ljubljani,« je pojasnil Vasiljević. (Laura Silber, Allan Little: Death of Yugoslavia, Penguin Books & BBC Books, London, 1995, stran 54)

Kučan je že takrat zanikal, da bi bil seznanjen s tem in nikoli ni priznal, da bi sodeloval z JLA. A Janševa zamera Kučanu je ostala. Še danes je namreč prepričan, da ga je dal zapreti Kučan.

Janša je imel konec devetdesetih let stike z vplivnimi možmi in odlične informacije. Ustanovitelj Ljubljanske banke Niko Kavčič ga je skupaj z Igorjem Bavčarjem izbral za urejanje in objavo spominov velikega slovenskega liberalnega politika Staneta Kavčiča, ki so izšli marca 1987. Tudi Kučanov vplivni svetovalec dr. Zdenko Roter, s katerim so tedaj našli skupni jezik, jima je pomagal pri urejanju Kavčičevega dnevnika.

Kljub temu, da je bil obsojen na leto in pol zapora, je kmalu vstopil v politični raj skozi velika vrata. Postal je glavni junak slovenske pomladi. O njem so pisali pesmi. Namesto silhuete Triglava s črkama OF, simbolom Osvobodilne fronte, ki je bila temelj upora Slovencev proti okupatorju med drugo svetovno vojno, so se po Ljubljani pojavljali grafiti s silhueto Triglava in črkama JJ – Janez Janša.

Po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 je postal obrambni minister, njegov prijatelj Igor Bavčar pa minister za notranje zadeve. Skupaj sta vodila glavne projekte za odcepitev Slovenije od Jugoslavije, o kateri se je Milan Kučan dogovoril s Slobodanom Miloševićem 24. januarja 1991 v Beogradu.

Čeprav mnogi Slovenci danes verjamejo v »veliko zmago« nad JLA med »desetdnevno vojno«, med katero si je Janša pridobil sloves uspešnega vojaškega voditelja, je bila resnica drugačna. Ključne odločitve je takrat sprejemalo predsedstvo Slovenije in svet za obrambo z Milanom Kučanom na čelu. Samo modrosti poveljnikov na terenu, ki so zavračali Janševe ukaze za splošne napade na vojašnice, se gre zahvaliti, da ni prišlo do večjega prelivanja krvi.

Janša in Bavčar sta izvrševala tudi odločitve državnega vrha o prodaji orožja Hrvaški in Bosni in Hercegovini, katerima je Slovenija med embargom OZN prodala več kot tisoč ton orožja. Prodaja je bila dogovorjena na najvišji ravni, toda pri poslih z gotovino in brez nadzora je prišlo do velikih nepravilnosti. Na desetine milijonov dolarjev vojnih dobičkov je iz obrambnega ministrstva izginilo neznano kam.

Takrat sta že spoznala sladkost oblasti, zlasti na vrhu represivnega aparata, ki nadzira državljane. Vendar če nadzornikov nihče ne nadzira in jim je oblast videti absolutna, lahko njihova moralna načela in domnevno spoštovanje zakonov in vrednot hitro postanejo zgolj neuslišana želja nadziranih državljanov.

Z avreolo junaka slovenske pomladi in heroja »osamosvojitvene vojne« je decembra 1992 prvič padel iz političnega raja. Rezultat parlamentarnih volitev je bil porazen. Njegova Socialdemokratska stranka Slovenije (SDSS), ki jo je vodil Jože Pučnik, je dobila pičle 3,34 odstotka glasov, ravno toliko, kolikor je bilo potrebno za vstop v parlament. Dovolj glasov so »našli« šele po ponovnem štetju.

Janša je takrat ocenil, da se je osamosvojitveni »nedvomno največji politični kapital razporedil drugače, kot se je pričakovalo.« (Janez Janša: Okopi, Mladinska knjiga, 1994, stran 146) Dodaten udarec je bila odločitev državnega vrha 6. januarja 1993, da se z orožjem preko Slovenije ne sme več trgovati.

Sklepa ni upošteval in se je kot obrambni minister odločil za nadaljevanje dobičkonosnih poslov. Policija je sprožila republiško akcijo »Ovira«, v kateri so preiskovali trgovanje z orožjem ministrstva za obrambo. Mnogo pripadnikov specialne vojaške enote Moris in pripadnikov vojaške tajne službe Vomo je Janši zaupalo in slepo sledilo.

Ko je policiji preiskovanje trgovine z orožjem postalo ena od prioritet, je z eno samo makiavelistično potezo pretresel slovensko in širšo javnost. Konec julija 1993 je »odkril« orožje na mariborskem letališču. Javno je sumil, da naj bi ga imeli Kučanovi možje pripravljenega za državni udar. O najdbi je poročal celo New York Times, Janša pa je s tem Slovenijo prvič uporabil kot talko njegovih političnih in osebnih interesov.

Šlo je za prvo večje Janševo maščevanje domnevnemu krivcu za izgon iz raja. Uporaba nesmiselnih navedb, kot na primer, da naj bi predsednik republike načrtoval državni udar (proti samemu sebi?), manipulacija in ponarejanje so postali stalnica njegovega političnega delovanja. Tarča je bila vedno ista – tisti, ki so ga po njegovem mnenju izgnali iz raja ali pač zgolj uživali večjo priljubljenost med volivci od njega.

Janša je kot nekdanji vzorni in goreči komunist, kot »komisar« je vodil brigado mladincev v Jajce, dodobra spoznal in prevzel umetnost spletk in zarot, ki so jih bili vešči v najbolj zakrknjenih partijskih režimih in ki nad seboj niso priznavali nobenega zakona.


»Vzemi beležko in svinčnik in pojdi na to tiskovno konferenco,« mi je dejal urednik notranje redakcije Dela in odšel. Začudeno sem strmel predse. Po prvem letniku fakultete sem si želel le običajno počitniško delo. Nikoli si nisem niti mislil, niti želel postati novinar, zdaj pa to. Ko sem se zavedel, da so me vrgli v vodo in da bom moral na tiskovno konferenco in zatem še nekaj napisati, mi je začelo močno razbijati srce. Na čelu sem začutil hladen pot.

»Kaj še nisi šel? Zamudil boš,« sem zaslišal glas tajnice. Nakar sem stekel proti hotelu Union. Še zadihan sem stopil skozi vrata in pred dvorano zagledal kopico mož v zelenih uniformah. Predstavljali so knjigo z naslovom Obranili domovino. Vsi so ga čakali. Potem je prišel. Obrambni minister Janez Janša je bil uvodni govornik.

Bil sem tako napet, da sem zapisal skoraj vsako besedo, ki sem jo slišal. Pozneje mi je dokaj hitro in brez večjih težav uspelo napisati prvo poročilo s tiskovne konference v novinarski karieri. Takrat, julija 1993, si nikakor nisem mislil, se bodo najine poti še tolikokrat srečale.


Po odkritju orožja na mariborskem letališču se je politični spopad še stopnjeval. Avgusta 1993 je policija navezala stik s tajnimi sodelavci na ministrstvu za obrambo in se vse bolj nevarno približevala Janši. Njegovi najožji sodelavci so postali osumljenci v predkazenskem postopku.

Sam pa je začel zaostrovati politično retoriko. Iz gorečega komunista, pozneje demokrata in socialdemokrata, se je vse bolj levil v zagrizenega antikomunista in strašil Slovenijo pred restavracijo partijskega režima. Februarja 1994 so vojaški specialci vadili, kako bi se zabarikadirali v stavbo obrambnega ministrstva, vojaški obveščevalci pa so mrzlično iskali tiste, ki so »izdajali« informacije policiji. Ta je medtem pripravila načrte za primer vojaškega udara. Ko so 20. marca 1994 vojaški specialci aretirali civilista Milana Smolnikarja, tajnega sodelavca policije, so ga tudi brutalno pretepli, s čimer so presegli pooblastila in storili kaznivo dejanje.

V tednu med 20. in 28. marcem je bila Slovenija na robu pravega nasilja. Policijski specialci so se oboroženi skrivali na tajnih lokacijah. Tudi vojaški specialci so v bojni pripravljenosti čakali na ukaz. K sreči do nasilja ni prišlo. Zmagal je razum, Janšo pa je bil 28. marca 1994 razrešen z mesta obrambnega ministra, s čimer je znova padel z oblasti. Spet so ga izgnali iz raja.

Nekaj mesecev pozneje je v knjigi Okopi predstavil svoj pogled na »zaroto«, ki se mu je pripetila, in predstavil politični program, kateremu sledi še dandanes. »Spoznanje, da mora biti miza pospravljena ali na polju stari pridelek pobran, plevel pa populjen, preden se posadi novo seme, je v tem trenutku prav gotovo zelo jasno znamenje na slovenskem nebu. […] Ko bo miza pospravljena in polje očiščeno, bo prišlo obdobje, ko bodo narodovi potenciali veliko bolj izkoriščeni in ko bo lahko v dobrih razmerah vsak član tega naroda prispeval po svoji moči in hotenju. Slovenci takega časa še nismo živeli. Verjamem, da je pred nami.« (Okopi, stran 308)

Odstranitev »plevela« oziroma boj proti vsemu, kar naj bi bilo povezano s prejšnjim režimom in lustracija, so odtlej stalnica njegovega političnega delovanja.

S spretnim vodenjem je iz SDS (Socialdemokratske stranka Slovenije se je leta 2003 preimenovala v Slovensko demokratsko stranko) naredil učinkovito politično organizacijo, ki pa ne pozna notranje demokracije. Po statutu lahko predsednik sam zadrži izvajanje sklepov strankinega izvršnega odbora. Tudi 98-odstotna večina, s katero je bil maja 2013 že sedmič zapored izvoljen za predsednika stranke kaže, da gre bolj za severnokorejsko kot demokratično organizacijo.

Z vdanimi privrženci, nekdanjimi vojaškimi obveščevalci, ki so se lotili detektivskih poslov, viri financiranja iz tujine in zvezami z nekdanjimi domobranskimi častniki iz Avstralije je stalno povečeval priljubljenost stranke. Skrbno je vodil kadrovsko politiko, ustanavljal medije, podpiral in varoval novinarje, ki so mu bili naklonjeni v drugih medijih ter vešče vodil »dolgi pohod skozi institucije«.

Raj se mu je spet prikazal junija 2000, ko je padla vlada dr. Janeza Drnovška. Neznani argentinski Slovenec dr. Andrej Bajuk je postal premier, Janša pa vnovič obrambni minister. Toda glavne odločitve je sprejemal on, premier je bil le marioneta.


Stopil sem skozi vhod ministrstva za obrambo, kjer je bila tiskovna konferenca. Prvič doslej sem ob varnostniku opazil tudi par oboroženih vojaških policistov in zaskrbljeni obraz tiskovne predstavnice. Stopila je k meni in preplašeno dejala: »Blaž, ne moreš notri. Tak je ukaz.«

»Kaj se pa dogaja? Zakaj kot novinar ne morem na tiskovno konferenco na ministrstvo, kjer imam stalno akreditacijo?« sem odvrnil.

»Žal. Nič ne morem narediti.«

Zavpil sem novinarskim kolegom, da me ne spustijo notri in jih pozval, naj poizvedo zakaj. Nekaj minut zatem, ko sem se že vračal proti redakciji, je zazvonil telefon.

»Blaž, kazensko si ovaden zaradi afere Sava. Zato te menda ne spustijo notri, obrambni minister ravno zdaj razlaga,« me je obvestil kolega.

Junija 2000 sem objavil serijo člankov o tem, kako so slovenski vojaški obveščevalci nezakonito sodelovali z ameriško vojaško obveščevalno službo DIA in ji pri tem celo razkrili svojo mrežo virov na Balkanu. Teden dni pozneje so kriminalisti izvedli hišno preiskavo v mojem stanovanju in pisarni zaradi suma, da sem izdal vojaško skrivnost. Pregon je padel že v predkazenskem postopku, toda obrambno ministrstvo je bilo pri preiskovanju zadeve tako zavzeto, da se je nad napakami, ki so jih storili pri tem, razburjal celo državni tožilec.

Tistega dne, ko so mi prepovedali vstop na obrambno ministrstvo, sem gledal večerna poročila na televiziji.

»Blaž Zgaga je nevarna oseba. On je ogrozil vstop Slovenije v zvezo Nato,« je izjavil obrambni minister Janša.


Bajukova vlada je imela kratek rok trajanja, saj so bile jeseni redne parlamentarne volitve. Zato se je Janši mudilo »puliti plevel«. Politično motivirane kadrovske zamenjave v državni upravi so se vrstile vsak dan. Njegovi ministri so presenečali, ali z odkrivanjem prisluškovalnih naprav, ki to niso bile, v svojih pisarnah (Jože Zagožen), ali »zlatih zakladov« v sefih ministrstva (Peter Jambrek). Vsem, ki niso bili na pravi politični liniji, se je zalezel strah v kosti.

Izid oktobrskih parlamentarnih volitev je bil za Janšo razočaranje. SDS je prejela slabih 16 odstotkov glasov, zmagovita LDS dvakrat več. Znova je padel iz raja.

Vendar se je njegov čas počasi bližal. Volivci so bili naveličani vladavine levice in vse večje korupcije ter socialnega razslojevanja.

Leta 2004 je Janša končno dosegel tisto, kar si je želel. Po zmagi na volitvah je postal predsednik vlade. Tedaj je imela Slovenija 400 milijonov evrov depozitov v tujini, štiri leta pozneje je imela v tujini že več kot 10 milijard evrov dolgov. Ekscesno visoka gospodarska rast je temeljila predvsem na gradnji avtocest in je bila financirana s posojili iz tujine. Vrstile so se prevzemne bitke, rojevali so se tajkuni, Slovenija je postala pravi Eldorado casino kapitalizma.

V ozadju je medtem Janša pulil plevel in kadrovsko čistil družbo. Najprej se je lotil državne uprave, nato prevzel nadzor nad podjetji v državni lasti, nazadnje se je lotil še medijev. Pritiski na novinarje in cenzura so postali običajni, toda večina je o tem preplašeno molčala. Korporativistično strukturo Slovenije je poskušal spremeniti tako, da bi lahko za vedno ostal na oblasti. Mnogi so pričakovali, da bo Janša poslej vladal več zaporednih mandatov. Leta 2007 je imel monolitno oblast in v pričakovanju predsedovanja EU v prvi polovici 2008 je bil na vrhuncu moči.


Pogosto sem se zjutraj zbudil, sedel na posteljo in se vprašal: »Le kaj počnem? Dan za dnem hodim v službo, kjer večina laže, sebi in drugim. Precej jih malikuje Janšo, drugi pa so preplašeni. Ali je to sploh mogoče? Mar v svetu nihče ne ve, kaj se dogaja tukaj? Ali to koga sploh zanima?,« sem se spraševal.

Avgusta 2007 sem sklenil, da moram o dogajanju v slovenskih medijih obvestiti tujo javnost. Napisal sem javno pismo z naslovom Cenzura v Sloveniji in ga razposlal na več kot 300 naslovov v tujini, tudi vsem predsednikom članic EU in mnogim medijem. Nekaj se jih je nemudoma odzvalo. Mednarodni inštitut za tisk (IPI) je objavil sporočilo o tem, o pismu so poročali nekateri tuji mediji.

»Torej je vendarle mogoče nekaj premakniti,« sem si mislil.

Mesec dni pozneje smo s kolegi oblikovali besedilo novinarske peticije, ki jo je podpisalo 571 slovenskih novinarjev. »Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade Janeza Janšo omejevanja medijske svobode,« se je glasil prvi stavek. Ko smo jo razposlali na več kot 300 naslovov, je močno odjeknila. Novinarska peticija je postala svetovna novica, saj je mnoge zanimalo, kakšna država bo vodila EU. Še posebej zato, ker je šlo za prvo novo članico EU, ki bo prevzela to nalogo. Janša je nato novembra 2007 zahteval glasovanje o nezaupnici vladi, kjer je dve uri govoril o novinarjih in se hudoval nad »izvozom laži v tujino«, a zaupnico je po tej »predstavi za javnost« brez težav dobil.

Če ne drugega, je novinarska peticija prinesla vsaj neko notranje zadoščenje. Janša je z odstranitvijo izkušenih in profesionalnih urednikov in novinarjev ter njihovo nadomestitvijo s poslušnimi ali mladimi in neizkušenimi novinarji dodobra onesposobil slovenske medije. Toda s peticijo smo vsaj dvignili zastavo na potapljajoči se ladji. In opazil jo je ves svet.

Maja 2008 nisem mogel verjeti svojim ušesom. Obrambni minister Karl Erjavec podpira napovedano tožbo finskega proizvajalca oklepnikov Patria zoper slovenske poslance, ki želijo izvedeti podrobnosti o 278 milijonov vrednem poslu z orožjem. »V kakšni mafijski državi živim?,« sem se vprašal in pomislil: »Morda bi finske novinarje zadeva zanimala? Ali sploh vedo, kaj počne njihovo državno podjetje v Sloveniji?«

Še isti večer sem spisal stran in pol dolgo besedilo in ga naslednji dan, 9. maja 2008, razposlal na več kot 30 elektronskih naslovov finskih medijev. Nekateri so takoj odgovorili. Najhitrejši je bil finski dnevnik Aamulehti, ki je 13. maja objavil članek, da je Patria v parlamentarni preiskavi v Sloveniji. Po naključju je ravno tistega dne finska policija začela izvajati hišne preiskave v podjetju Patria.

Toda najbolj obetaven je bil odgovor finskega novinarja Magnusa Berglunda, ki je napovedal, da bo poleti obiskal Slovenijo. Srečala sva se 11. avgusta zvečer pred hotelom Union. Med večerjo sva temeljito preverjala in preizkušala drug drugega. Ko sva vzpostavila profesionalno zaupanje, sva tri dni sodelovala od zore do mraka. Mnogo mi je razkril, vendar mi tega, da je takratni premier Janez Janša glavni preiskovanec, še ni zaupal. Iz profesionalnih in varnostnih razlogov. In ravnal je pravilno.

Glavno razkritje mi je sporočil šele na dan objave, 1. septembra 2008, šest ur preden sva hkrati objavila zgodbi na Finskem in v Sloveniji. Berglund je dokumentarec naslovil »Resnica o Patrii«, sam sem članku dal naslov »Patria podkupila Janeza Janšo«.

Zatem je sledil politični potres. Izredna seja seja parlamenta, dve diplomatski noti Finski, sramotilna kampanja zoper naju, grožnje s smrtjo. Konec septembra je Janša za las izgubil na volitvah. In ponovno padel iz raja.

Od takrat nenehno ponavlja, da je »veliki pok iz Finske« nastal v režiji Milana Kučana, »globoke države« in »stricev iz ozadja«. Bolj se ne bi mogel motiti. Šlo je zgolj za sodelovanje dveh preiskovalnih novinarjev iz dveh držav.

A finska policija ga ni več izpustila. Potem ko je zaradi nesodelovanja slovenske strani Finska celo blokirala včlanitev Slovenije v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), je tudi slovenska policija izvedla prve hišne preiskave pri osumljencih. Začel se je izgon iz raja brez možnosti povratka.

Za podkupnine so se s Patrio dogovorili že poleti 2005, februarja 2007 so Finci nakazali 3,6 milijona evrov avstrijskemu posredniku Hansu Wolfgangu Riedlu, ki je 2,3 milijona evrov takoj poslal poslovnežu Walterju Wolfu, ki je poskusil denar razpršiti v tretje države. Toda avstrijski uradniki za preprečevanje pranja denarja so transakcije preprečili in obvestili policijo.

Pozneje so potrdili, da je Riedlu pripadal 7,5 odstoten delež od zaslužka Patrie ali 12,1 milijona evrov. Od svojega deleža bi moral 4,2 odstotka ali 6,7 milijona posredovati Walterju Wolfu, ki je bil zadolžen, da prenese denar slovenskemu poslovnežu Jožetu Zagožnu in njegovemu šefu Janezu Janši. A krog podkupnin je bil pretrgan februarja 2007, ko so sprožili obsežno mednarodno policijsko preiskavo.

Sodni procesi v Sloveniji, Avstriji in na Finskem so potrdili, da je Janez Janša skorumpiran politik, ki ne priznava zakonov in občih družbenih vrednot, temveč je sposoben v boju za oblast uporabiti tudi nezakonita sredstva. V prihodnjih mesecih ga čaka novo sojenje zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive ovadbe. Pokojni premier in predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek ga ni zaman javno poimenoval »princ teme«.

Zdaj, ko je obsodba na dve leti zapora zaradi korupcije pravnomočna, je verjetno edini politik v Evropski uniji, ki še vedno verjame, da se lahko vrne na oblast. Morda bi mu to ob morebitni kolektivni norosti slovenskih volivcev kdaj celo uspelo.

V tem primeru bi se znova vrnil v tako zaželjeni Raj, ki pa bi v resnici postal Pekel.

 
Blaž Zgaga
 

Krajša verzija članka je bila v soboto, 3. maja 2014, objavljena v Jutarnjem listu, enem najbolj branih hrvaških dnevnih časopisov.

Bruseljski EUobserver je danes objavil članek o aferi Patria. V njem je direktor CPNS Blaž Zgaga, ki je pri preiskavi mednarodne mreže podkupovanja sodeloval s finskim novinarjem Magnusom Berglundom, predstavil potek afere od leta 2005 do zadnje pravnomočne obsodbe takratnega premiera Janeza Janše.

Članek je dosegljiv na spodnji povezavi:

http://euobserver.com/investigations/123961

20. marec 2014

V skladu z določbami zakona o medijih objavljamo odgovor šestih avtorjev na članek Kdo je pomagal odpreti vrata pekla in pri tem še zaslužil?

Odgovor je dostopen na spodnji povezavi:

Odgovor šestih avtorjev

Po besedah nekdanjega veleposlanika Slovenije v Avstraliji dr. Milana Balažica je bila premierka v odstopu Alenka Bratušek preko svojega svetovalca za zunanjo politiko Petra Grka in ob pomoči takratnega predsednika Socialnih demokratov Igorja Lukšiča seznanjena z nenavadno ponudbo trgovca z orožjem Nikolaja Omana in pri pogovorih z njim preko svetovalca Grka celo dajala navodila. Sloveniji naj bi Oman ponudil »darilo« v obliki hipoteke nad zemljiščem, na katerem stoji rafinerija v Bosanskem Brodu.

Zapisi o pogovorih med kabinetom predsednice vlade in drugimi akterji iz dokumentacije Milana Balažica, ki jo je izročil medijem, se sicer ne razlikujejo veliko od korespondence med finskimi, avstrijskimi in slovenskimi akterji afere Patria, v kateri je bil nekdanji premier Janez Janša obsojen na dve leti zapora (glej dokument 1 in dokument 2.). Toda neobičajno »darilo«, ki naj bi ga Sloveniji ponudil Nikolaj Oman je brez dvoma povezano s trgovino z orožjem.

» več

Ugledni New York Press Club je včeraj razglasil prejemnike novinarskih nagrad za leto 2014. Med mnogimi različnimi kategorijami je nagrado za poročanje o poslovnem svetu na internetu prejelo pet novinarjev Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ). Poleg ameriškega novinarja in enega najboljših poznavalcev Wall Streeta Michaela W. Hudsona si nagrado delijo še štirje novinarji iz nekdanje Jugoslavije. Iz Srbije Djordje Padejski, Milan Dudvarski in Branislav Sovljanski ter Blaž Zgaga iz Slovenije.

V nagrajenem članku so po večmesečni preiskavi, ki je potekala v okviru projekta Offshore Leaks, podrobno pojasnili, kako so mogotci iz srbskih podjetij Agrohem, Fidelinka in Navip prečrpali premoženje v slamnata podjetja na Britanskih Deviških otokih in jih spravili v stečaj, na stotine zaposlenih pa je ostalo brez dela. Nekdanji makedonski minister za gospodarstvo in poslovnež Žanko Čado, ki je bil osrednji igralec usodnih privatizacij, medtem živi in posluje v Ljubljani.

ICIJ je sicer za preiskave podjetij v davčnih oazah aprila letos prejel tudi nagrado vodilne ameriške organizacije preiskovalnih novinarjev Investigative Reporters & Editors (IRE) za leto 2013.

Povezavi:
https://www.newyorkpressclub.org/awards.php
http://www.icij.org/offshore/offshore-firms-funneled-away-millions-serbian-companies-shed-workers-and-lurched-toward

Organizaciji Novinarji brez meja iz Pariza je ob svetovnem dnevu svobode tiska, 3. maju, prvič razglasila stoterico posameznikov, ki so kot informacijski junaki “vir navdiha vsem ljudem in tistim, ki si prizadevajo za svobodo. Brez njihove odločnosti in odločnosti njim podobnih, bi bilo preprosto nemogoče širiti območja svobode.”

Med stoterico so ustanovitelj Wikileaks Julian Assange, Gleen Greenwald in Laura Poitras, ki sta objavila informacije o globalnem prisluškovanju Edvarda Snowdena, direktor Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ) Gerald Ryle, ki je vodil doslej največje preiskovanje davčnih oaz in mnogi drugi novinarji, blogerji in aktivisti, zlasti iz držav, kjer je svoboda tiska in govora resneje ogrožena.

Iz Evrope je na seznamu osem posameznikov, med njimi trije s področja bivše Jugoslavije. Iz Srbije je Brankica Stanković, urednica oddaje Insider, iz Črne Gore urednica revije Monitor Milka Tadić Mijovič, in iz Slovenije direktor CPNS in svobodni novinar Blaž Zgaga.

Povezave:

http://heroes.rsf.org/en/
http://heroes.rsf.org/en/blaz-zgaga/

Ugledni Oversea Press Club iz New Yorka, ZDA, je v četrtek, 24. aprila 2014, podelil nagrado za najboljše preiskovalno novinarsko zgodbo 2013 Mednarodnemu konzorciju preiskovalnih novinarjev (International Consortium of Investigative Journalists – ICIJ).

“Projekt ‘Secrecy for Sale’ je prelomen projekt digitalne dobe. Gre za izvrsten dosežek, v katerem se je oblikovala zelo velika ekipa, ki je skupaj pregledala, analizirala in poročala o ogromni količini podatkov iz skrivnostnega sveta bančnih računov v davčnih oazah, skritih pred očmi vlad in državljanov. Zlikovci so bili imenovani in osramočeni, podzemlje, v katerem so uspevali, pa je bilo razkrito in pojasnjeno natančno in poglobljeno,” je zapisala žirija.

V projektu Offshore leaks je sodelovalo več kot 110 novinarjev iz prek 40 držav. Iz Slovenije je sodeloval član ICIJ Blaž Zgaga in Center za preiskovalno novinarstvo (CPNS). Osem izvirnih preiskovalnih novinarskih zgodb o slovenskih lastnikih računov v davčnih oazah je bilo med aprilom in junijem 2013 narejenih v sodelovanju s televizijo POP TV.

Povezave:

http://www.icij.org/blog/2014/04/tribute-paid-journalisms-silent-heroes-award-win
https://www.opcofamerica.org/awards/21-best-investigative-reporting-0

19. marec 2014

Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) je včeraj prejel nagrado Scripps Howard 2013 za poročanje o gospodarstvu  in poslovnem svetu. Žirijo je združenje preiskovalnih novinarjev s sedežem v Washingtonu D. C. prepričalo z dolgotrajno preiskavo davčnih oaz s skupnim imenom Offshore Leaks, v kateri je sodelovalo preko 100 novinarjev iz več kot 40 držav.

Nagrade za najboljša novinarska dela različnih zvrsti in izdelke medijske industrije podeljuje fondacija Howard Scripps iz ameriške zvezne države Ohio, ki je za nagradni sklad namenila 180.000 dolarjev. ICIJ je prejel nagrado William Brewster Styles in 10.000 dolarjev.

http://www.shawards.org/PDF/Foundation-Release-3-14-14.pdf

V ekipi novinarjev ICIJ, ki je prejela nagrado Scripps-Howard 2013 je tudi član ICIJ iz Slovenije Blaž Zgaga. Sodeloval je namreč pri nastajanju enega od petih člankov, ki jih je žiriji prijavil ICIJ. V njem so preiskovali nepravilnosti pri privatizaciji v Srbiji, v katere je bil vpleten nekdanji makedonski gospodarski minister Žanko Čado, ki živi in posluje v Ljubljani.

http://www.icij.org/offshore/offshore-firms-funneled-away-millions-serbian-companies-shed-workers-and-lurched-toward

ICIJ je v letu 2013 za preiskave davčnih oaz prejel tudi prestižni častni doktorat Univerze v Liegu. Ena najstarejših belgijskih univerz je doslej častne doktorate podelila uglednim posameznikom in organizacijam kot so Nelson Mandela, Vaclav Havel, Salman Rushdie, Amnesty International, Zdravniki brez meja in drugim.