Makedonski neodvisni spletni portal Inbox7 Online magazin je danes objavil makedonski prevod članka o slovensko-srbskem dogovoru proti Jugoslaviji in o trgovini z orožjem.

S tem so članek o vlogi Slovenije pri razpadu Jugoslavije, ki je vzbudil večje polemike, objavili mediji v vseh državah, ki so nastale na območju nekdanje federacije. Poleg ljubljanskega Dnevnika in CPNS.si so članek objavili še zagrebški portal Index.hr, sarajevski portal Radiosarajevo.ba in bošnjaški tednik Slobodna Bosna, beograjski dnevnik Danas, podgoriški dnevnik Vijesti in prištinski dnevnik Koha Ditore.

V sredo, 4. junija 2014 ob 17. uri, bo v prostorih hrvaške Nacionalne in univerzitetne knjižnice v Zagrebu okrogla miza in uradna predstavitev hrvaškega prevoda tretje knjige trilogije V imenu države z naslovom Prikrivanje. Prevod trilogije o nezakoniti trgovini z orožjem, avtorjev Mateja Šurca in Blaža Zgage, je izšel pri zagrebški založbi Jesenski i Turk.

Razprava z naslovom »Trgovina z orožjem 1990 – 1995. Slovenija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina« bo potekala v okviru Festivala zgodovine Kliofest 2014, ki ga organizira Hrvaški nacionalni odbor za zgodovinske znanosti, soorganizatorji pa so še Nacionalna in univerzitetna knjižnica v Zagrebu, Zadruga za pravice založnikov Zana, Skupnost založnikov in knjigarnarjev in Društvo za hrvaško zgodovino. Pogovora se bodo poleg avtorjev in sodelavcev, ki so preiskovali nezakonito trgovino z orožjem v času embarga OZN, udeležili tudi zgodovinarji, strokovnjaki in akterji takratnih dogodkov iz več držav, ki so nastale na področju nekdanje Jugoslavije.

V tretji knjigi je največja pozornost namenjena zlorabam pravosodja, katerih so se posluževali najvišji slovenski uradniki in državni funkcionarji, da so lahko uspešno prikrili vojno dobičkarstvo, ki so ga izvajali v imenu države Slovenije.

Na tisoče ton orožja so namreč prodali na jugoslovanska bojišča za desetine milijonov dolarjev v gotovini. Od več kot 21 oseb, ki so bile ovadene s strani slovenske policije, ni bil obtožen ali obsojen nihče, pregon zaradi storitve teh kaznivih dejanj pa je danes že zastaral.

Leta 1995 sta bila zaradi preprodaje orožja ovadena takratna ministra za obrambo in za notranje zadeve Janez Janša in Igor Bavčar, toda postopek zoper njiju in sodelavce je ustavilo tožilstvo, kjer je pomembno vlogo imela Barbara Brezigar. Skupaj z ministroma so bili zaradi preprodaje več kot 400 ton orožja in streliva ovadeni še njuna svetovalca Ludvik Zvonar in Franc Kosi, razvpiti avstralsko-slovenski posrednik Nikolaj Oman in mednarodni trgovec z orožjem Konstantin Dafermos. V kolikor bi takrat prišlo do obtožbe in bi sodišče lahko odločalo o domnevni storitvi kaznivega dejanja, bi se novejša zgodovina Slovenije verjetno zasukala drugače.

V zadnje poglavju Afera Patria: obljubljene podkupnine za »šefa« in SDS je podrobno predstavljeno podkupovanje v aferi Patria, v kateri je bil junija 2013 takratni predsednik vlade Janez Janša obsojen na dve leti zapora. Aprila 2014 pa je njegovo krivdo potrdilo tudi Višje sodišče.

V 3. knjigi trilogije so bile tudi prvič javno razkrite podrobnosti, da sta bila preko kanadsko-slovenskega poslovneža Walterja Wolfa s finskim podjetjem Patria v stiku tudi takratni predsednik Hrvaške Stipe Mesić in nekdanji hrvaški premier Franjo Gregurić. Finsko tožilstvo je pred dvema tednoma izjavilo, da sumijo, da naj bi oba prejela podkupnino v višini enega odstotka od vrednosti posla Patrie s Hrvaško.

V četrtek, 5. junija 2014, bo predstavitev tretje knjige trilogije V imenu države potekala tudi v knjigarni Ribook na Reki. Tudi ta dogodek se bo odvil v okviru Festivala Kliofest 2014.

Povezave:

http://www.kliofest.org/
http://www.kliofest.org/?page_id=2

http://www.index.hr/vijesti/clanak/finski-tuzitelj-mesic-i-greguric-primili-po-jedan-posto-mita-od-patrie/748460.aspx
http://www.vimenudrzave.si/
http://www.uimedrzave.com/

»Tu kakor kralj
zavladam sam – in vladati, po moje,
je vredno častihlepja še v Peklu.

Pač mnogo bolje vladati v Peklu
kot hlapčevati v Raju!«

(John Milton: Izgubljeni raj, knjiga 1, verz 260. Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003, prevedel Marjan Strojan)

Slovenija, nekoč najbolj razvita jugoslovanska republika, pozneje najuspešnejša učenka pred vstopom v Evropsko unijo, danes pa država v globoki ekonomski, družbeni in moralni krizi, je na pomembni prelomnici. Janez Janša, eden njenih »herojev« neodvisnosti, »slovenske pomladi«, boja za rabo materinega jezika in drugih človekovih pravic, pozneje obrambni minister, trgovec z orožjem, predsednik vlade in predsedujoči svetu Evropske unije je pravnomočno obsojen na dve leti zapora zaradi korupcije.

Človek in politik, ki je s svojimi dejanji in odločitvami določil pomemben del petindvajsetih let tranzicije v Sloveniji, je tik pred tem, da se ponovno znajde za rešetkami. In tudi pred tem, da dokončno pade iz političnih nebes.

»Ne bom zaprosil za alternativne oblike prestajanja kazni – ker bo sodba padla. Uporabil bom vsa pravna sredstva. […] Sodbo bom upošteval, ne morem pa je spoštovati. […] S Patrio se že tretjič neposredno vpliva na volilni izid. […] Patria je neločljivo povezana z volitvami, izbruhnila je že leta 2008 pred rednimi volitvami, sojenje se je čudežno hitro začelo, ko je bilo jasno, da bodo leta 2011 predčasne volitve, in zdaj, ko smo ponovno pred predčasnimi volitvami.«

Njegov prvi odziv na razglasitev sodbe Višjega sodišča, ki je v celoti potrdilo obsodilno sodbo nižjega sodišča, kaže, da še naprej vztraja na isti poti arogance, izključevanja drugače mislečih in predvsem teorij zarot, s katerimi je uspel zastrupiti dobršen del slovenske javnosti. Nenehno ga žene maščevanje za večkratni padec iz političnega raja, za kar naj bi bil po njegovem mnenju odgovoren poslednji vodja Zveze komunistov Slovenije in večkratni predsednik Slovenije Milan Kučan.

Prvič je moral Janša v zapor po sodbi vojaškega sodišča leta 1988 zaradi izdaje vojaške skrivnosti. Kot novinar tednika Mladina je pisal o vojaških vprašanjih in bil že izkušen mladinski funkcionar. Čeprav tedanje slovensko politično vodstvo zagotavlja, da takrat ni sodelovalo z Jugoslovansko ljudsko armado, kot Kučanu očita Janša, je dvome o tem že leta 1995 v BBC-jevem dokumentarcu Smrt Jugoslavije razblinil vodja protiobveščevalne službe JLA polkovnik Aleksandar Vasiljević.

V dneh pred Janševo aretacijo, maja 1988, je bil namreč v Ljubljani in je slovensko Službo državne varnosti obvestil o svojih nalogah. »Vse so vedeli o meni. Srečal sem se z vodjo SDV Ivanom Erženom, vsak večer sva skupaj pregledala dogajanje tistega dne. Tudi njegov nadrejeni, Tomaž Ertl, je vedel, da sem v Ljubljani,« je pojasnil Vasiljević. (Laura Silber, Allan Little: Death of Yugoslavia, Penguin Books & BBC Books, London, 1995, stran 54)

Kučan je že takrat zanikal, da bi bil seznanjen s tem in nikoli ni priznal, da bi sodeloval z JLA. A Janševa zamera Kučanu je ostala. Še danes je namreč prepričan, da ga je dal zapreti Kučan.

Janša je imel konec devetdesetih let stike z vplivnimi možmi in odlične informacije. Ustanovitelj Ljubljanske banke Niko Kavčič ga je skupaj z Igorjem Bavčarjem izbral za urejanje in objavo spominov velikega slovenskega liberalnega politika Staneta Kavčiča, ki so izšli marca 1987. Tudi Kučanov vplivni svetovalec dr. Zdenko Roter, s katerim so tedaj našli skupni jezik, jima je pomagal pri urejanju Kavčičevega dnevnika.

Kljub temu, da je bil obsojen na leto in pol zapora, je kmalu vstopil v politični raj skozi velika vrata. Postal je glavni junak slovenske pomladi. O njem so pisali pesmi. Namesto silhuete Triglava s črkama OF, simbolom Osvobodilne fronte, ki je bila temelj upora Slovencev proti okupatorju med drugo svetovno vojno, so se po Ljubljani pojavljali grafiti s silhueto Triglava in črkama JJ – Janez Janša.

Po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 je postal obrambni minister, njegov prijatelj Igor Bavčar pa minister za notranje zadeve. Skupaj sta vodila glavne projekte za odcepitev Slovenije od Jugoslavije, o kateri se je Milan Kučan dogovoril s Slobodanom Miloševićem 24. januarja 1991 v Beogradu.

Čeprav mnogi Slovenci danes verjamejo v »veliko zmago« nad JLA med »desetdnevno vojno«, med katero si je Janša pridobil sloves uspešnega vojaškega voditelja, je bila resnica drugačna. Ključne odločitve je takrat sprejemalo predsedstvo Slovenije in svet za obrambo z Milanom Kučanom na čelu. Samo modrosti poveljnikov na terenu, ki so zavračali Janševe ukaze za splošne napade na vojašnice, se gre zahvaliti, da ni prišlo do večjega prelivanja krvi.

Janša in Bavčar sta izvrševala tudi odločitve državnega vrha o prodaji orožja Hrvaški in Bosni in Hercegovini, katerima je Slovenija med embargom OZN prodala več kot tisoč ton orožja. Prodaja je bila dogovorjena na najvišji ravni, toda pri poslih z gotovino in brez nadzora je prišlo do velikih nepravilnosti. Na desetine milijonov dolarjev vojnih dobičkov je iz obrambnega ministrstva izginilo neznano kam.

Takrat sta že spoznala sladkost oblasti, zlasti na vrhu represivnega aparata, ki nadzira državljane. Vendar če nadzornikov nihče ne nadzira in jim je oblast videti absolutna, lahko njihova moralna načela in domnevno spoštovanje zakonov in vrednot hitro postanejo zgolj neuslišana želja nadziranih državljanov.

Z avreolo junaka slovenske pomladi in heroja »osamosvojitvene vojne« je decembra 1992 prvič padel iz političnega raja. Rezultat parlamentarnih volitev je bil porazen. Njegova Socialdemokratska stranka Slovenije (SDSS), ki jo je vodil Jože Pučnik, je dobila pičle 3,34 odstotka glasov, ravno toliko, kolikor je bilo potrebno za vstop v parlament. Dovolj glasov so »našli« šele po ponovnem štetju.

Janša je takrat ocenil, da se je osamosvojitveni »nedvomno največji politični kapital razporedil drugače, kot se je pričakovalo.« (Janez Janša: Okopi, Mladinska knjiga, 1994, stran 146) Dodaten udarec je bila odločitev državnega vrha 6. januarja 1993, da se z orožjem preko Slovenije ne sme več trgovati.

Sklepa ni upošteval in se je kot obrambni minister odločil za nadaljevanje dobičkonosnih poslov. Policija je sprožila republiško akcijo »Ovira«, v kateri so preiskovali trgovanje z orožjem ministrstva za obrambo. Mnogo pripadnikov specialne vojaške enote Moris in pripadnikov vojaške tajne službe Vomo je Janši zaupalo in slepo sledilo.

Ko je policiji preiskovanje trgovine z orožjem postalo ena od prioritet, je z eno samo makiavelistično potezo pretresel slovensko in širšo javnost. Konec julija 1993 je »odkril« orožje na mariborskem letališču. Javno je sumil, da naj bi ga imeli Kučanovi možje pripravljenega za državni udar. O najdbi je poročal celo New York Times, Janša pa je s tem Slovenijo prvič uporabil kot talko njegovih političnih in osebnih interesov.

Šlo je za prvo večje Janševo maščevanje domnevnemu krivcu za izgon iz raja. Uporaba nesmiselnih navedb, kot na primer, da naj bi predsednik republike načrtoval državni udar (proti samemu sebi?), manipulacija in ponarejanje so postali stalnica njegovega političnega delovanja. Tarča je bila vedno ista – tisti, ki so ga po njegovem mnenju izgnali iz raja ali pač zgolj uživali večjo priljubljenost med volivci od njega.

Janša je kot nekdanji vzorni in goreči komunist, kot »komisar« je vodil brigado mladincev v Jajce, dodobra spoznal in prevzel umetnost spletk in zarot, ki so jih bili vešči v najbolj zakrknjenih partijskih režimih in ki nad seboj niso priznavali nobenega zakona.

»Vzemi beležko in svinčnik in pojdi na to tiskovno konferenco,« mi je dejal urednik notranje redakcije Dela in odšel. Začudeno sem strmel predse. Po prvem letniku fakultete sem si želel le običajno počitniško delo. Nikoli si nisem niti mislil, niti želel postati novinar, zdaj pa to. Ko sem se zavedel, da so me vrgli v vodo in da bom moral na tiskovno konferenco in zatem še nekaj napisati, mi je začelo močno razbijati srce. Na čelu sem začutil hladen pot.

»Kaj še nisi šel? Zamudil boš,« sem zaslišal glas tajnice. Nakar sem stekel proti hotelu Union. Še zadihan sem stopil skozi vrata in pred dvorano zagledal kopico mož v zelenih uniformah. Predstavljali so knjigo z naslovom Obranili domovino. Vsi so ga čakali. Potem je prišel. Obrambni minister Janez Janša je bil uvodni govornik.

Bil sem tako napet, da sem zapisal skoraj vsako besedo, ki sem jo slišal. Pozneje mi je dokaj hitro in brez večjih težav uspelo napisati prvo poročilo s tiskovne konference v novinarski karieri. Takrat, julija 1993, si nikakor nisem mislil, se bodo najine poti še tolikokrat srečale.

Po odkritju orožja na mariborskem letališču se je politični spopad še stopnjeval. Avgusta 1993 je policija navezala stik s tajnimi sodelavci na ministrstvu za obrambo in se vse bolj nevarno približevala Janši. Njegovi najožji sodelavci so postali osumljenci v predkazenskem postopku.

Sam pa je začel zaostrovati politično retoriko. Iz gorečega komunista, pozneje demokrata in socialdemokrata, se je vse bolj levil v zagrizenega antikomunista in strašil Slovenijo pred restavracijo partijskega režima. Februarja 1994 so vojaški specialci vadili, kako bi se zabarikadirali v stavbo obrambnega ministrstva, vojaški obveščevalci pa so mrzlično iskali tiste, ki so »izdajali« informacije policiji. Ta je medtem pripravila načrte za primer vojaškega udara. Ko so 20. marca 1994 vojaški specialci aretirali civilista Milana Smolnikarja, tajnega sodelavca policije, so ga tudi brutalno pretepli, s čimer so presegli pooblastila in storili kaznivo dejanje.

V tednu med 20. in 28. marcem je bila Slovenija na robu pravega nasilja. Policijski specialci so se oboroženi skrivali na tajnih lokacijah. Tudi vojaški specialci so v bojni pripravljenosti čakali na ukaz. K sreči do nasilja ni prišlo. Zmagal je razum, Janšo pa je bil 28. marca 1994 razrešen z mesta obrambnega ministra, s čimer je znova padel z oblasti. Spet so ga izgnali iz raja.

Nekaj mesecev pozneje je v knjigi Okopi predstavil svoj pogled na »zaroto«, ki se mu je pripetila, in predstavil politični program, kateremu sledi še dandanes. »Spoznanje, da mora biti miza pospravljena ali na polju stari pridelek pobran, plevel pa populjen, preden se posadi novo seme, je v tem trenutku prav gotovo zelo jasno znamenje na slovenskem nebu. […] Ko bo miza pospravljena in polje očiščeno, bo prišlo obdobje, ko bodo narodovi potenciali veliko bolj izkoriščeni in ko bo lahko v dobrih razmerah vsak član tega naroda prispeval po svoji moči in hotenju. Slovenci takega časa še nismo živeli. Verjamem, da je pred nami.« (Okopi, stran 308)

Odstranitev »plevela« oziroma boj proti vsemu, kar naj bi bilo povezano s prejšnjim režimom in lustracija, so odtlej stalnica njegovega političnega delovanja.

S spretnim vodenjem je iz SDS (Socialdemokratske stranka Slovenije se je leta 2003 preimenovala v Slovensko demokratsko stranko) naredil učinkovito politično organizacijo, ki pa ne pozna notranje demokracije. Po statutu lahko predsednik sam zadrži izvajanje sklepov strankinega izvršnega odbora. Tudi 98-odstotna večina, s katero je bil maja 2013 že sedmič zapored izvoljen za predsednika stranke kaže, da gre bolj za severnokorejsko kot demokratično organizacijo.

Z vdanimi privrženci, nekdanjimi vojaškimi obveščevalci, ki so se lotili detektivskih poslov, viri financiranja iz tujine in zvezami z nekdanjimi domobranskimi častniki iz Avstralije je stalno povečeval priljubljenost stranke. Skrbno je vodil kadrovsko politiko, ustanavljal medije, podpiral in varoval novinarje, ki so mu bili naklonjeni v drugih medijih ter vešče vodil »dolgi pohod skozi institucije«.

Raj se mu je spet prikazal junija 2000, ko je padla vlada dr. Janeza Drnovška. Neznani argentinski Slovenec dr. Andrej Bajuk je postal premier, Janša pa vnovič obrambni minister. Toda glavne odločitve je sprejemal on, premier je bil le marioneta.

Stopil sem skozi vhod ministrstva za obrambo, kjer je bila tiskovna konferenca. Prvič doslej sem ob varnostniku opazil tudi par oboroženih vojaških policistov in zaskrbljeni obraz tiskovne predstavnice. Stopila je k meni in preplašeno dejala: »Blaž, ne moreš notri. Tak je ukaz.«

»Kaj se pa dogaja? Zakaj kot novinar ne morem na tiskovno konferenco na ministrstvo, kjer imam stalno akreditacijo?« sem odvrnil.

»Žal. Nič ne morem narediti.«

Zavpil sem novinarskim kolegom, da me ne spustijo notri in jih pozval, naj poizvedo zakaj. Nekaj minut zatem, ko sem se že vračal proti redakciji, je zazvonil telefon.

»Blaž, kazensko si ovaden zaradi afere Sava. Zato te menda ne spustijo notri, obrambni minister ravno zdaj razlaga,« me je obvestil kolega.

Junija 2000 sem objavil serijo člankov o tem, kako so slovenski vojaški obveščevalci nezakonito sodelovali z ameriško vojaško obveščevalno službo DIA in ji pri tem celo razkrili svojo mrežo virov na Balkanu. Teden dni pozneje so kriminalisti izvedli hišno preiskavo v mojem stanovanju in pisarni zaradi suma, da sem izdal vojaško skrivnost. Pregon je padel že v predkazenskem postopku, toda obrambno ministrstvo je bilo pri preiskovanju zadeve tako zavzeto, da se je nad napakami, ki so jih storili pri tem, razburjal celo državni tožilec.

Tistega dne, ko so mi prepovedali vstop na obrambno ministrstvo, sem gledal večerna poročila na televiziji.

»Blaž Zgaga je nevarna oseba. On je ogrozil vstop Slovenije v zvezo Nato,« je izjavil obrambni minister Janša.

Bajukova vlada je imela kratek rok trajanja, saj so bile jeseni redne parlamentarne volitve. Zato se je Janši mudilo »puliti plevel«. Politično motivirane kadrovske zamenjave v državni upravi so se vrstile vsak dan. Njegovi ministri so presenečali, ali z odkrivanjem prisluškovalnih naprav, ki to niso bile, v svojih pisarnah (Jože Zagožen), ali »zlatih zakladov« v sefih ministrstva (Peter Jambrek). Vsem, ki niso bili na pravi politični liniji, se je zalezel strah v kosti.

Izid oktobrskih parlamentarnih volitev je bil za Janšo razočaranje. SDS je prejela slabih 16 odstotkov glasov, zmagovita LDS dvakrat več. Znova je padel iz raja.

Vendar se je njegov čas počasi bližal. Volivci so bili naveličani vladavine levice in vse večje korupcije ter socialnega razslojevanja.

Leta 2004 je Janša končno dosegel tisto, kar si je želel. Po zmagi na volitvah je postal predsednik vlade. Tedaj je imela Slovenija 400 milijonov evrov depozitov v tujini, štiri leta pozneje je imela v tujini že več kot 10 milijard evrov dolgov. Ekscesno visoka gospodarska rast je temeljila predvsem na gradnji avtocest in je bila financirana s posojili iz tujine. Vrstile so se prevzemne bitke, rojevali so se tajkuni, Slovenija je postala pravi Eldorado casino kapitalizma.

V ozadju je medtem Janša pulil plevel in kadrovsko čistil družbo. Najprej se je lotil državne uprave, nato prevzel nadzor nad podjetji v državni lasti, nazadnje se je lotil še medijev. Pritiski na novinarje in cenzura so postali običajni, toda večina je o tem preplašeno molčala. Korporativistično strukturo Slovenije je poskušal spremeniti tako, da bi lahko za vedno ostal na oblasti. Mnogi so pričakovali, da bo Janša poslej vladal več zaporednih mandatov. Leta 2007 je imel monolitno oblast in v pričakovanju predsedovanja EU v prvi polovici 2008 je bil na vrhuncu moči.

Pogosto sem se zjutraj zbudil, sedel na posteljo in se vprašal: »Le kaj počnem? Dan za dnem hodim v službo, kjer večina laže, sebi in drugim. Precej jih malikuje Janšo, drugi pa so preplašeni. Ali je to sploh mogoče? Mar v svetu nihče ne ve, kaj se dogaja tukaj? Ali to koga sploh zanima?,« sem se spraševal.

Avgusta 2007 sem sklenil, da moram o dogajanju v slovenskih medijih obvestiti tujo javnost. Napisal sem javno pismo z naslovom Cenzura v Sloveniji in ga razposlal na več kot 300 naslovov v tujini, tudi vsem predsednikom članic EU in mnogim medijem. Nekaj se jih je nemudoma odzvalo. Mednarodni inštitut za tisk (IPI) je objavil sporočilo o tem, o pismu so poročali nekateri tuji mediji.

»Torej je vendarle mogoče nekaj premakniti,« sem si mislil.

Mesec dni pozneje smo s kolegi oblikovali besedilo novinarske peticije, ki jo je podpisalo 571 slovenskih novinarjev. »Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade Janeza Janšo omejevanja medijske svobode,« se je glasil prvi stavek. Ko smo jo razposlali na več kot 300 naslovov, je močno odjeknila. Novinarska peticija je postala svetovna novica, saj je mnoge zanimalo, kakšna država bo vodila EU. Še posebej zato, ker je šlo za prvo novo članico EU, ki bo prevzela to nalogo. Janša je nato novembra 2007 zahteval glasovanje o nezaupnici vladi, kjer je dve uri govoril o novinarjih in se hudoval nad »izvozom laži v tujino«, a zaupnico je po tej »predstavi za javnost« brez težav dobil.

Če ne drugega, je novinarska peticija prinesla vsaj neko notranje zadoščenje. Janša je z odstranitvijo izkušenih in profesionalnih urednikov in novinarjev ter njihovo nadomestitvijo s poslušnimi ali mladimi in neizkušenimi novinarji dodobra onesposobil slovenske medije. Toda s peticijo smo vsaj dvignili zastavo na potapljajoči se ladji. In opazil jo je ves svet.

Maja 2008 nisem mogel verjeti svojim ušesom. Obrambni minister Karl Erjavec podpira napovedano tožbo finskega proizvajalca oklepnikov Patria zoper slovenske poslance, ki želijo izvedeti podrobnosti o 278 milijonov vrednem poslu z orožjem. »V kakšni mafijski državi živim?,« sem se vprašal in pomislil: »Morda bi finske novinarje zadeva zanimala? Ali sploh vedo, kaj počne njihovo državno podjetje v Sloveniji?«

Še isti večer sem spisal stran in pol dolgo besedilo in ga naslednji dan, 9. maja 2008, razposlal na več kot 30 elektronskih naslovov finskih medijev. Nekateri so takoj odgovorili. Najhitrejši je bil finski dnevnik Aamulehti, ki je 13. maja objavil članek, da je Patria v parlamentarni preiskavi v Sloveniji. Po naključju je ravno tistega dne finska policija začela izvajati hišne preiskave v podjetju Patria.

Toda najbolj obetaven je bil odgovor finskega novinarja Magnusa Berglunda, ki je napovedal, da bo poleti obiskal Slovenijo. Srečala sva se 11. avgusta zvečer pred hotelom Union. Med večerjo sva temeljito preverjala in preizkušala drug drugega. Ko sva vzpostavila profesionalno zaupanje, sva tri dni sodelovala od zore do mraka. Mnogo mi je razkril, vendar mi tega, da je takratni premier Janez Janša glavni preiskovanec, še ni zaupal. Iz profesionalnih in varnostnih razlogov. In ravnal je pravilno.

Glavno razkritje mi je sporočil šele na dan objave, 1. septembra 2008, šest ur preden sva hkrati objavila zgodbi na Finskem in v Sloveniji. Berglund je dokumentarec naslovil »Resnica o Patrii«, sam sem članku dal naslov »Patria podkupila Janeza Janšo«.

Zatem je sledil politični potres. Izredna seja seja parlamenta, dve diplomatski noti Finski, sramotilna kampanja zoper naju, grožnje s smrtjo. Konec septembra je Janša za las izgubil na volitvah. In ponovno padel iz raja.

Od takrat nenehno ponavlja, da je »veliki pok iz Finske« nastal v režiji Milana Kučana, »globoke države« in »stricev iz ozadja«. Bolj se ne bi mogel motiti. Šlo je zgolj za sodelovanje dveh preiskovalnih novinarjev iz dveh držav.

A finska policija ga ni več izpustila. Potem ko je zaradi nesodelovanja slovenske strani Finska celo blokirala včlanitev Slovenije v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), je tudi slovenska policija izvedla prve hišne preiskave pri osumljencih. Začel se je izgon iz raja brez možnosti povratka.

Za podkupnine so se s Patrio dogovorili že poleti 2005, februarja 2007 so Finci nakazali 3,6 milijona evrov avstrijskemu posredniku Hansu Wolfgangu Riedlu, ki je 2,3 milijona evrov takoj poslal poslovnežu Walterju Wolfu, ki je poskusil denar razpršiti v tretje države. Toda avstrijski uradniki za preprečevanje pranja denarja so transakcije preprečili in obvestili policijo.

Pozneje so potrdili, da je Riedlu pripadal 7,5 odstoten delež od zaslužka Patrie ali 12,1 milijona evrov. Od svojega deleža bi moral 4,2 odstotka ali 6,7 milijona posredovati Walterju Wolfu, ki je bil zadolžen, da prenese denar slovenskemu poslovnežu Jožetu Zagožnu in njegovemu šefu Janezu Janši. A krog podkupnin je bil pretrgan februarja 2007, ko so sprožili obsežno mednarodno policijsko preiskavo.

Sodni procesi v Sloveniji, Avstriji in na Finskem so potrdili, da je Janez Janša skorumpiran politik, ki ne priznava zakonov in občih družbenih vrednot, temveč je sposoben v boju za oblast uporabiti tudi nezakonita sredstva. V prihodnjih mesecih ga čaka novo sojenje zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive ovadbe. Pokojni premier in predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek ga ni zaman javno poimenoval »princ teme«.

Zdaj, ko je obsodba na dve leti zapora zaradi korupcije pravnomočna, je verjetno edini politik v Evropski uniji, ki še vedno verjame, da se lahko vrne na oblast. Morda bi mu to ob morebitni kolektivni norosti slovenskih volivcev kdaj celo uspelo.

V tem primeru bi se znova vrnil v tako zaželjeni Raj, ki pa bi v resnici postal Pekel.

 
Blaž Zgaga
 

Krajša verzija članka je bila v soboto, 3. maja 2014, objavljena v Jutarnjem listu, enem najbolj branih hrvaških dnevnih časopisov.

Bruseljski EUobserver je danes objavil članek o aferi Patria. V njem je direktor CPNS Blaž Zgaga, ki je pri preiskavi mednarodne mreže podkupovanja sodeloval s finskim novinarjem Magnusom Berglundom, predstavil potek afere od leta 2005 do zadnje pravnomočne obsodbe takratnega premiera Janeza Janše.

Članek je dosegljiv na spodnji povezavi:

http://euobserver.com/investigations/123961

V skladu z določbami zakona o medijih objavljamo odgovor šestih avtorjev na članek Kdo je pomagal odpreti vrata pekla in pri tem še zaslužil?

Odgovor je dostopen na spodnji povezavi:

Odgovor šestih avtorjev