Resnica o slovensko-srbskem paktu proti Jugoslaviji in o trgovini z orožjem
Kdo je pomagal odpreti vrata pekla in pri tem še zaslužil?
Blaž Zgaga
22. februar 2014

Tisti dan bomo rekli peklu: »Si se napolnil?«
In pekel bo odgovoril: »Jih je še kaj?«
Meša Selimović, Derviš in smrt.
(prevod Janko Moder)

kucan_milosevc

Milan Kučan in Slobodan Milošević na predzadnjem srečanju predsednikov republik Socialistične federativne republike Jugoslavije, Brdo pri Kranju, maj 1991. Foto: Srdjan Živulović/BOBO

Več kot 130.000 mrtvih, nekajkrat toliko ranjenih, preko milijon razseljenih, pregnanih in izgnanih. Uničena življenja, družine in prihodnost. Dvajset let nebrzdanega in brezobzirnega plenjenja in trganja družbenih vezi. Razkroj. Tako bi lahko leta 2014 opisali območje nekdanje Jugoslavije, triindvajset let po začetku krvavih vojn, ki so začrtale usodo prebivalcev nekdaj najbolj razvite in premožne države drugega, socialističnega bloka.

Svetovna in domača javnost največjo odgovornost za krvavi razpad federacije pripisuje srbskemu voditelju Slobodanu Miloševiću, ki je z nasilnim uresničevanjem projekta Velike Srbije ob pomoči Jugoslovanske ljudske armade (JLA) sejal smrt in trpljenje skoraj povsod po nekdanji Jugoslaviji.

Slovenija je njen razpad prestala najbolje. S peščico padlih v lastnih vrstah in nekaj deset mrtvimi golobradimi naborniki JLA. Toda pozneje je vojne v soseščini z obsežno prodajo orožja izkoristila v svojo korist in izdatno zaslužila. Pri tem ni šlo zgolj za samovoljno in nezakonito prodajo posameznih državljanov, uradnikov ali ministrov, temveč za premišljene odločitve državnega vrha, ki so iz nove, samostojne države naredili vojno dobičkarico. Državni vrh Republike Slovenije je bil tudi tisti, ki je sprejemal odločitve, ki so usodno prispevale k nasilnemu razpletu jugoslovanske krize ali ga celo pospešile.

Že več kot 20 let prebivalci Slovenije živijo izolirani od mednarodnih informacijskih in intelektualnih tokov. Odrezani so od resničnih informacij o prelomnih dogodkih, o potezah lastnih voditeljev in njihovi odgovornosti v obdobju ustvarjanja nove države. Čeprav mnogo posameznikov pozna takratne dogodke, o njih vztrajno molčijo, kot da jim je o tem prepovedano govoriti. Vse od nastanka države se sistematično gradi mit o »osamosvojitveni vojni«, ki koristi zlasti takratnim voditeljem.

Toda resnica se razlikuje od mitov, ki jih v Sloveniji utrjujejo leto za letom. Svetovna javnost in tuji strokovnjaki poznajo mnogo drugačnih informacij o takratnem dogajanju v nekdanji Jugoslaviji, krvavem razpadu in odgovornosti Slovenije in njenih voditeljev. Ta resnica slovenski javnosti še naprej ostaja skrbno prikrita.

»Kako zanimiva pripoved. Zanimiva, a hkrati depresivna, ker se pogovarjamo z različnih zornih kotov. Ko razpravljamo o tem, kako bi lahko odkrili kaj novega o vojnah v Jugoslaviji, je bilo vam povedano dosti manj kot nam, vendar ste živeli v svojem okolju in imate drugačne referenčne točke. Nam so govorili drugačne zgodbe o tem, kaj se je zgodilo in zakaj,« mi je eden od nekdanjih urednikov britanskega BBC decembra 2013 v pismu odgovoril na moje videnje dogodkov iz časa osamosvojitve in trgovine z orožjem. Njegovo sporočilo me je pretreslo in spodbudilo, da sem se lotil podrobnejšega preiskovanja, kaj se je takrat dejansko zgodilo.

Danes, ko je Slovenija v globoki ekonomski, družbeni in moralni krizi ter včasih spominja na kraljestvo laži in semenj ničevosti, je videti, da so k temu pomembno prispevali prav miti in laži o preteklosti. Kakor je slovenska cerkvena oblast napihovala velikanski finančni balon in katero je uspel kaznovati šele Sveti sedež, je slovenska politična oblast vseh barv napihnila balon laži, ki preprečuje slovenski javnosti spoznati resnico o njenih preteklih odločitvah in dejanjih, katerih posledice čuti dandanes. Tudi ta balon je treba predreti in osvoboditi resnico.

Nekateri Slovenci menijo, da so pogosto nerazumljeni v svetu. »Slovenija danes v mednarodnih odnosih nima zaveznikov, kaj šele prijateljev,« je zapisal zgodovinar Božo Repe (Mladina, 20. december 2013). Slovenci namreč že 20 let v večjem delu tujine veljajo za egoistični narod, ki je soodgovoren za nasilni razpad Jugoslavije.

Predgovor in skrivni avgustovski sestanek v Beogradu

Predgovor Slavena Letice k hrvaškemu prevodu prve knjige trilogije V imenu države (U ime države: Prodaja, Jesenski i Turk, Zagreb, september 2013) je v Sloveniji povzročil veliko razburjenje med pripadniki in simpatizerji takratnega državnega vodstva.

Nekdanji osebni svetovalec hrvaškega predsednika Franja Tuđmana – marca 1991, ko je spoznal, da se Tuđman s srbskim vodjo Slobodanom Miloševićem dogovarja o delitvi Bosne in Hercegovine, je odstopil s tega položaja – je namreč na podlagi izkušenj in poznavanja skrivnih sestankov, katerim je tudi sam prisostvoval, slovensko trgovino z orožjem postavil v nov okvir in spomnil na sporazume med predsednikom predsedstva Slovenije Milanom Kučanom in srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem. Torej med Slovenijo in Srbijo, ki sta ravno takrat vzpostavljali svojo novo državnost, spodkopavali zvezne organe in zvito ter učinkovito rušili jugoslovansko federacijo.

»Da je slovensko vodstvo lahko sprejelo odločitev o množični prodaji zaplenjenega orožja Hrvatom, je moralo biti prepričano, da mu ne preti več nevarnost agresije Jugoslovanske ljudske armade in Srbije,« je ocenil Letica (U ime države: Prodaja, Jesenski i Turk, Zagreb, september 2013, stran 15).

Predsedstvo Slovenije, ki so ga sestavljali predsednik Milan Kučan in člani Matjaž Kmecl, Ciril Zlobec, Ivan Oman ter Dušan Plut, je namreč kot kolektivni državni poglavar 26. avgusta 1991 sprejelo odločitev, da naj Slovenija »pomaga Republiki Hrvaški na področju obrambe, vendar v obsegu, ki ne bi ogrozil obrambne sposobnosti Slovenije.« (Zapisnik 67. seje predsedstva RS, Ljubljana, 26. avgust 1991).

To je bil sklep državnega vodstva, ki je formalno dovolil prodajo orožja, katera se je sicer začela že julija 1991, nemudoma po zasedbi prvih vojaških skladišč Jugoslovanske ljudske armade in po julijski odločitvi Sveta za obrambo pri predsedstvu Slovenije.

»Dogodek, ki je odločilno pomemben za razumevanje in pravilno zgodovinsko razlago odločitve slovenskega državnega vodstva… je bil tajni pakt o nenapadanju Slovenije in Srbije, ki je bil sklenjen v Beogradu manj kot dva tedna prej: 14. avgusta 1991,« navaja Letica. (U ime države: Prodaja, Jesenski i Turk, Zagreb, september 2013, stran 15)

Takrat sta se v stanovanju vplivnega srbskega književnika Dobrice Ćosića, sive eminence velikosrbskega projekta in poznejšega predsednika Srbije, zglasila predsednik slovenske skupščine France Bučar in zunanji minister Dimitrij Rupel. Kako je potekalo zaupno srečanje intelektualcev, je pozneje v svojih spominih podrobneje opisal sam Dobrica Ćosić. (Lična istorija jednog doba – vreme raspleta: 1981.-1991., Službeni glasnik, Beograd, 2009, strani 309-311)

»Prišla sta z letalom. Pred hišo so se ustavili trije avtomobili: dva iz policijskega spremstva in njuno s spremljevalci. Varovalo ju je zvezno ministrstvo za notranje zadeve. Zaprosil sem Božico, naj ne kaže iskrenosti pred gostoma. Bučar in Rupel sta bila prijazna in nasmejana. Namestili smo se na terasi in pogovor začeli kot dobri, stari znanci in prijatelji iz opozicije. Predstavili so mi namere, da vzpostavijo neposredne odnose s Srbijo, pripravljenost na strogo nevtralnost v hrvaško-srbskem sporu, da bi od Srbije dobili podporo za svojo odcepitev…

Dejala sta, da sta k meni prišla s soglasjem in v dogovoru s Kučanom in Drnovškom, a če se strinjam z njunimi stališči, bi z mojim posredovanjem šla k Miloševiću… Toda bil sem prepričan: k novi politiki jih silijo ekonomski interesi. Potem sta narekovala svojo platformo in predloge za novo politiko s Srbijo. Zapisal sem jih v srbščini, Rupel v slovenščini. Rekel sem, da bom obvestil Miloševića in jima sporočil njegovo mnenje. Po treh urah pogovora sta zadovoljna odšla. Mene pa sta obremenila s skrbmi in z vpletanjem v politiko.

Poiskal sem Miloševića. Bil je ‘nekje v Srbiji’. Javil mi je, da v načelu sprejema predlog, ampak da jim bo ‘dobro zaračunal za vse, kar so počeli proti Srbiji’. Sporočil sem Bučarju, naj se v ponedeljek javi Miloševiću.

Toda platforma za novo politiko Slovenije do Srbije, ki smo jo vsi trije podpisali kot nekakšen dogovor, spominja na sporazume in dogovore, ki so jih sklepali ljudje v Jugoslovanskem odboru v času prve svetovne vojne,« je zapisal Ćosić.

V spominih je objavil celotno besedilo »platforme«, ki jo je Slaven Letica v predgovoru predstavil kot »tajni sporazum Kučan – Milošević«. Že leta 2002 je bil Ćosićev zapis objavljen na spletnih straneh najbolj branega srbskega časnika Večernje novosti, vendar so ga slovenski mediji in zgodovinarji spregledali. (http://novosti.rs/dodatni_sadrzaj/clanci.119.html:275793-Opet-zbegovi-na-Kozari, http://novosti.rs/dodatni_sadrzaj/clanci.119.html:275794-Lukava-ponuda-Slovenaca)

Tekst »platforme«, ki ga je v svoji knjigi objavil Dobrica Ćosić, se glasi:

  1. Slovenija se ne vmešava v medsebojne odnose drugih narodov in vprašanja notranjih meja, niti se ne bo postavljala na stran katerega koli jugoslovanskega naroda pri reševanju jugoslovanske agonije. Slovenija ne bo dovolila svoje instrumentalizacije v jugoslovanskih mednacionalnih sporih.
  2. Slovenija se na osnovi nacionalnih interesov, brez predsodkov in čustev, dogovarja s Srbijo o medsebojnih odnosih. Pri tem spoštuje odločilno vlogo Srbije pri reševanju jugoslovanskih razmer in kompatibilnost slovenskih in srbskih interesov.
  3. Slovenija šteje, da je mogoče reševanje srbsko-hrvaških odnosov samo na temelju samoodločbe narodov, iz katere morajo izhajati različne oblike avtonomije.
  4. Slovenija šteje za realno in razumno, da pride do federativnega povezovanja Srbije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Makedonije. Slovenija priznava Hrvaški pravico, da se opredeli do te federacije.
  5. Slovenija se bo samostojno in suvereno opredeljevala do teh državnih subjektov. Slovenija je pripravljena, da aktivno sodeluje pri procesih konstituiranja teh subjektov, če bodo želeli sodelovanje.
  6. V smislu predhodnih načel želita Slovenija in Srbija razreševati medsebojne jugoslovanske odnose brez posredovanje tujih faktorjev, še posebej federacije.

Podpisano 14. avgusta 1991 v Beogradu s strani Dobrice Ćosića, Franceta Bučarja in Dimitrija Rupla. (prevod B. Z.)

 

Predgovoru hrvaškega intelektualca in nekdanjega politika Letice k hrvaškemu prevodu prve knjige trilogije je tednik Mladina 18. oktobra 2013 pod naslovom »Slovensko-srbski pakt« posvetil naslovnico in osem strani, v katerih akterji neprepričljivo in nasprotujoče si zanikajo tisto, kar je v svojih spominih zapisal Ćosić – zlasti navedbe, da so karkoli podpisali in da sta prišla po dogovoru s Kučanom ter da je Ćosić na njuno prošnjo poiskal Miloševića in mu prenesel slovenski predlog.

Tedanji predsednik skupščine France Bučar je zapisal: »Takrat je bila Slovenija pravzaprav še del Jugoslavije in iskali smo način, kako naj iz nje izstopimo. Iskali smo dogovor z vodilnimi ljudmi, predstavniki tedanjih oblasti, njihovimi sodelavci, tudi s tedanjo opozicijo… Ko sva z Ruplom prišla v Beograd, naju je pričakalo policijsko spremstvo in odpravila sva se k njemu. Tam smo se usedli za mizo, čas je hitro tekel, ura ali dve, pogovarjali smo se čisto neuradno, zasebno, brez zapisnika, kot partnerji… Če rečem kar neposredno, vozili smo slalom med enimi in drugimi, tako in drugače, kako priti iz Jugoslavije…«

Takratni zunanji minister Dimitrij Rupel je bil kratek: »V resnici ni nihče podpisal nobenega dokumenta, ‘pakta’ ali česa podobnega. Bil je – ne glede na špekulacije – samo pogovor.«

Ćosićeva hčerka Ana, pa je po pogovoru z bolnim očetom sporočila: »Pogovor mojega očeta, Rupla in Bučarja 14. avgusta 1991 je bil parafiran kot zapisnik. Samo kot zapisnik. Vsebina je znana Ruplu in Bučarju, obema pa je znana tudi vsebina pogovora, ki je potekal v naši zasebni hiši v Beogradu. Ta zapisnik pogovora je danes v zasebnem arhivu v hiši Dobrice Ćosića, torej v naši hiši. Oče dodaja, da ta pogovor oziroma dokument tega pogovora nima nikakršne, ampak res nikakršne zveze z Miloševićem. Med drugim tudi dejstvo, da je ta papir v zasebnem arhivu, dokazuje, da to ni nikakršen državni dokument ali tajni pakt.«

Odzval se je tudi takratni predsednik predsedstva Milan Kučan. »O Ruplovem in Bučarjevem zasebnem obisku pri Ćosiću avgusta 1991 nisem vedel nič. V Srbijo sta šla neposredno po agresiji na Slovenijo, v času najhujših konfliktov z Beogradom, Miloševićem in armado, pa tudi po sporazumu na Brionih, kjer se je po našem dogovoru dr. Drnovšek s predsednikom predsedstva SFRJ Borisavom Jovićem začel dogovarjati o umiku jugoslovanske armade iz Slovenije. V tistem času bi se mi ta obisk zdel povsem nelogičen in nesmiseln in tak se mi zdi še danes. Kot center odločanja o državnih zadevah je takrat skušal delovati tudi Demos, ki je marsikaj, zlasti kar zadeva obrambno in notranje ministrstvo, prikrival predsedstvu in tudi meni. Ne verjamem pa, da bi Rupel in Bučar v Beogradu takrat kar koli podpisala,« je zapisal in poudaril: »Z Miloševićem se nisem nikdar dogovarjal, ne osebno ne prek posrednikov, tajno pa še najmanj.«

Številni mednarodni viri potrjujejo, da nekdanji predsednik Milan Kučan slovenski javnosti ni govoril resnice. O tem pričajo tudi njegove lastne izjave, izrečene v preteklosti.

24. januar 1991 – dan, ki je spremenil usodo Jugoslavije

Avgustovska »platforma«, »zapisnik«, »dogovor« ali »tajni sporazum« je torej resnično obstajal. Srečanja intelektualcev nihče ni zanikal, ponujali so le različne interpretacije in zmanjševali pomen skrivnega sestanka in dogovora. Toda ta beograjski sestanek je le posledica prejšnjega slovensko-srbskega dogovora, ki je bil sklenjen na najvišji ravni – med Slobodanom Miloševićem in Milanom Kučanom.

Nanj je Letica opozoril v odgovoru Kučanu (Mladina, 25. oktober 2013): »Zgodovinska resnica je, da obstaja tudi precej zgodnejši prvi in neposredni dogovor/sporazum/poročilo Milošević-Kučan iz 24. januarja 1991, o katerem nisem pisal v predgovoru h knjigi Odprodaja. Ta prvi zgodovinski sestanek, na katerem je nastal sporazum med Miloševićem in Kučanom, je potekal 24. januarja 1991, točno na dan, ko je predsedstvo SFRJ skušalo legalizirati vojaško posredovanje JLA na Hrvaškem, znano predvsem po izdelavi in predvajanju KOS-ovega filma o ilegalnem oboroževanju Hrvaške (Primer Špegelj)…

Ker sem bil takrat osebni svetovalec predsednika Tuđmana, sem bil zelo natančno seznanjen s potekom in rezultati sestanka Kučan-Milošević 24. januarja 1991… Odhod Milana Kučana v Beograd na tajno dogovarjanje o tem, da lahko Slovenija svobodno izstopi iz Jugoslavije, smo razumeli kot izdajo, ker sta štiri dni prej (20. januarja 1991) Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o skupni obrambi, če bi JLA posredovala v kateri od držav, ki so bile takrat republike SFRJ. Sporazum o skupni obrambi so podpisali Martin Špegelj in Josip Boljkovac v imenu Hrvaške ter Janez Janša in Igor Bavčar v imenu Slovenije.«

Sestanek, ki so ga Hrvati razumeli kot izdajo, je potekal v dramatičnih razmerah. V Beogradu sta se v času groženj JLA z državnim udarom sestali delegaciji Srbije in Slovenije. Srbski predsednik Slobodan Milošević je imel ob sebi predsednika Narodne skupščine Slobodana Unkovića, mandatarja nove vlade Dragutina Zelenovića in premierja Stanka Radmilovića. Na slovenski strani so poleg predsednika Milana Kučana sedeli predsednik skupščine France Bučar, član predsedstva Dušan Plut in podpredsednik vlade Jože Mencinger.

Po srečanju so objavili skupno sporočilo za javnost. Tovrstna sporočila so vedno plod pogajanj in predstavljajo soglasje obeh strani. Najpomembnejši del uradnega sporočila s sestanka 24. januarja 1991 se je glasil takole:

»Soglasno je ugotovljeno, da se mora pri razreševanju jugoslovanske krize izhajati iz pravice narodov do samoodločbe, ki ne more biti omejena z ničemer, razen z enako in isto pravico drugih narodov. Obojestransko je ocenjeno, da uresničevanje te pravice zahteva spoštovanje specifičnosti in različnosti interesov in ne more biti v škodo drugih narodov.

Srbija spoštuje interes Slovenije, da si na osnovi pravice narodov do samoodločbe in skozi proces doseganja sporazumov o prihodnjih odnosih republik zagotovi neovirano uresničitev pravice slovenskega naroda in Republike Slovenije do lastne poti in opredelitve glede oblik prihodnjega povezovanja z drugimi jugoslovanskimi narodi oziroma republikami. Slovenija spoštuje interes srbskega naroda, da živi v eni državi in da mora prihodnji jugoslovanski dogovor ta interes spoštovati.

V pogovorih je bilo ugotovljeno, da ni mogoče na isti način definirati medsebojnih odnosov vseh narodov in republik v Jugoslaviji. Novi jugoslovanski dogovor mora zato spoštovati razlike in interese vseh jugoslovanskih narodov in republik v prizadevanju, da se jugoslovanska kriza razrešuje na miren način in v demokratičnem procesu dogovarjanja o prihodnosti Jugoslavije.«

(Sporočilo z razgovorov slovenske in srbske delegacije 24. januarja 1991 v Beogradu; v Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2. del, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2003, stran 268)

Kot je v Mladini 25. oktobra 2013 opozoril bosanski novinar Esad Hećimović, ki je sodeloval pri preiskovanju trgovine z orožjem ob nastajanju trilogije V imenu države, je Kučan isto stališče z beograjskega sestanka ponovil dva dneva pozneje, 26. januarja 1991, med obiskom Sarajeva.

»Kar zadeva stališča Slovenije glede tega, da spoštuje želje Srbije, da bi srbski narod živel v eni državi, kar je zapisano tudi v poročilu s slovensko-srbskih pogovorov, Kučan pravi, da ena pravica ne more biti omejena z drugo, tako da se razume, da priznavanje pravice Slovencev do samoodločbe pomeni tudi priznavanje pravice Srbov, da živijo v eni državi.« (Oslobođenje, 27. januar 1991, naslovnica in stran 2)

Milan Kučan je podrobneje pojasnil januarski sestanek teden dni pozneje. (Mladina, 8. november 2013):

»Naj spomnim, za kaj je takrat na srečanju v Beogradu šlo. Po plebiscitu o osamosvojitvi Slovenije je bila v razširjenem predsedstvu Slovenije sprejeta odločitev, da v bilateralnih srečanjih seznanimo vodstva drugih republik o namerah in stališčih Slovenije. Prvo tako srečanje je bilo omenjeno srečanje z vodstvom Srbije… Po srečanju je bilo objavljeno sporočilo za javnost, ki ga dr. Letica interpretira kot privolitev Slovenije oz. Kučana, da Milošević oz. Srbija vzpostavi srbsko državo na vsem ozemlju, na katerem živijo Srbi, s čimer naj bi Slovenija oz. Kučan pristala na spreminjanje meja med republikami nekdanje Jugoslavije in na srbsko prisvajanje ozemlja Republike Hrvaške. A uradno sporočilo za javnost je bilo povsem jasno: pravica kateregakoli naroda do lastne države ne more iti na račun enake pravice drugih narodov oz. republik do lastne države…

Ponovim pa naj: moj odhod oz. odhod slovenske delegacije v Beograd ni bil tajen, še manj je bil to slovensko-srbski dogovor o odhodu Slovenije iz Jugoslavije.«

Kučan je dodal še: »Slovenija je Hrvaški v vojni pomagala po svojih najboljših močeh, z diplomatsko aktivnostjo, odprto komunikacijo, oblikovanjem svetovnega javnega mnenja, pa tudi z odstopom orožja, ki ga Slovenija za svojo obrambo ni potrebovala. Trgovanje z orožjem pa je bilo nelegalno in ni imelo podlage v sklepih predsedstva države.«

Toda mnogi tuji strokovnjaki usodni sestanek ocenjujejo drugače: na njem je bila zapečatena usoda Jugoslavije. Srbska stran je slovenski dovolila odcepitev, Slovenija pa je v zameno Srbom priznala pravico do Velike Srbije.

Eden od članov slovenske delegacije Jože Mencinger se spominja, da je uradna izjava s sestanka zelo blizu tistemu, kar so se dejansko dogovorili. »Kar je bilo takrat objavljeno v časopisih, natančno povzema tisto, kar se je zgodilo. Da Milošević ne nasprotuje temu, da Slovenija odide iz Jugoslavije. Ali so bili zraven še kakšni pogoji s slovenske strani, morate vprašati druge, jaz tega ne vem. Vzdušje na sestanku niti ni bilo napeto. Kučan in Milošević sta se dobro razumela, saj sta se poznala že od prej. Moja taka neumestna pripomba oziroma privaten pogled je bil: ‘vidim, da se politiki med seboj že razumejo, samo narodi se morda ne.’«

»Presenetilo pa me je, da smo se ob vrnitvi ustavili v Zagrebu,« je dejal Mencinger. »Na letališču nas je čakal Tuđman. Mene na sestanku z njim ni bilo. Vem pa, da je bil Tuđman precej besen zaradi izjave, da Slovenija priznava pravico Srbom, da živijo v eni državi.«

»Sestanka z Miloševićem nisem jemal tako resno kot drugi. So se pa bili Srbi pripravljeni pogajati. Že v 90-ih letih sem pisal, da je Milošević eden najzaslužnejših za slovensko osamosvojitev. Deloma je zaostroval razmere in bilo je videti, da se je z njim nemogoče karkoli zmeniti, istočasno pa ni imel nič proti temu, da Slovenija odide iz Jugoslavije,« je pojasnil.

Pa sta se 24. januarja 1991 Kučan in Milošević uspela sestati na štiri oči? »Mislim, da ne. Mislim, da smo bili ves čas skupaj. Ne vem, da bi se kdaj sama pogovarjala brez delegacije,« je še povedal. (pogovor B. Z. z Jožetom Mencingerjem, Ljubljana, 4. februar 2014)

»Svetovna zarota« proti slovenski interpretaciji ali resnica?

Milošević je leta 2006 umrl, slovenski akterji dogovor o odhodu Slovenije iz Jugoslavije zanikajo, slovenski javnosti pa so še danes poznani zgolj miti o »osamosvojitveni vojni«, ki nimajo zveze z resničnostjo. Pogledi tujih zgodovinarjev specializiranih za Vzhodno Evropo in Balkan so pogosto precej bolj kritični do vloge Slovenije. Naj gre za strokovnjake iz držav nastalih na območju nekdanje Jugoslavije ali tiste iz svetovnih prestolnic. Tudi mnogi zapisi v tujih medijih predstavljajo drugačno resnico, kot je bila doslej dostopna slovenski javnosti.

Hrvaški zgodovinar Ivica Lučić o dogovoru piše takole: »Predsednik Predsedstva BiH Alija Izetbegović se je 26. januarja 1991 pogovarjal s predsednikom Slovenije Milanom Kučanom o ‘splošnem jugoslovanskem konceptu’, za katerega je Izetbegović menil, da je sprejemljiv za vse. Novinarji so vprašali Kučana o izidu njegovih pogovorov z Miloševićem oziroma slovensko-srbskih pogovorov, ki so potekali 24. januarja 1991 v Beogradu, na katerih je bilo sporočeno, da slovenska stran ‘spoštuje interes Srbije, da srbski narod živi v eni državi,’ ker ‘priznanje pravice Slovencem na samoodločbo pomeni priznavanje pravice Srbom, da živijo v eni državi.’ (Oslobođenje, 25. januar 1991 in 27. januar 1991) Kučan se je izognil odgovoru na to vprašanje, kakor se mu je izognil tudi na tiskovni konferenci v Ljubljani po vrnitvi iz Beograda. Opaženo je bilo tudi, da je ljubljansko Delo zamolčalo to ključno vprašanje pri razreševanju jugoslovanske krize. (Oslobođenje, 26. januar 1991) Bilo je očitno, da so Slovenci spremenili retoriko po zadnjem sestanku s srbskim vodstvom… Da ni šlo za nespretno oblikovano izjavo ali nesporazum, temveč o visoki stopnji soglašanja med Kučanom in Miloševićem, se je videlo tudi iz poznejših Kučanovih izjav. Na sestanku z avstrijskim kanclerjem Franzem Vranitzkym na Dunaju, 14. marca 1991, je izjavil, ‘da mora Hrvaška vzeti v premislek poseben položaj Srbov na svojem ozemlju, ki morda vodi k priznavanju politične avtonomije.’« (Uzroci rata, Despot Infinitus in Hrvatski institut za povijest, Zagreb, 2013, stran 295)

Ugledni srbski odvetnik Srđa Popović v lucidni pravni analizi zarote in veleizdaje s strani Slobodana Miloševića, Borisava Jovića in Veljka Kadijevića z naslovom Razpad Jugoslavije, (Raspad Jugoslavije: Oni se kao otcepljuju, a mi im kao ne damo, Peščanik, Beograd, 23. september 2008, http://pescanik.net/wp-content/PDF/raspad_sfrj.pdf) med drugim navede:

»…Odgovor se ne nahaja na pravni, temveč na politični ravni: druge republike so se ustrašile sprege med agresivno nacionalistično Srbijo in JLA. Na primer, Kučan se 24. januarja 1991 sestane s predsednikom »suverene in neodvisne« Srbije, da zahteva od njega (in dobi) dovoljenje, da odide iz SFRJ!« (poudaril Srđa Popović)

Zelo natančno pa dogovor med Kučanom in Miloševićem predstavi ena najboljših poznavalk Srednje in Vzhodne Evrope, norveška politologinja Sabrina P. Ramet.

»Posledično, ko je JLA spomladi 1990 zasegla orožje, ki ga je Slovenija nabavila za svojo Teritorialno obrambo, se je občutek ogroženosti med Slovenci eksponentno povečal. Toda tisto, česar takrat verjetno niso vedeli, je to, da je imel Miloševićev režim, čeprav je v veliki meri soglašal z JLA, svoje lastne cilje in strategije, ki so se radikalno razlikovali od ciljev JLA, kadar je šlo za Slovenijo. To je postalo jasno 24. januarja 1991, ko se je takratni predsednik Slovenije Milan Kučan zasebno srečal z Miloševićem. Kot mi je leta 1999 povedal Kučan, je v zameno za Miloševićeva zagotovila, da Beograd nima ozemeljskih zahtev do Slovenije, sam zagotovil Miloševiću svoje ‘razumevanje’ za Miloševićeve interese pri združevanju vseh Srbov v Veliki Srbiji.« (Sabrina P. Ramet: Confronting the past: The Slovenes as subjects and as objects of history, Družboslovne razprave, XXIV (2008) 58: 29-44, Ljubljana, stran 35)

Rametova je intervju s Kučanom opravila 6. septembra 1999 v Ljubljani. Popolnoma isti zapis je v članku The Dissolution of Yugoslavia Competing Narratives of Resentment & Blame, kjer je bila v okviru ameriške univerze Purdue z ugledno srbsko zgodovinarko Latinko Perović sopredsedujoča mednarodni raziskovalni skupini zgodovinarjev, nadgradila še takole:

»Milošević je dogovor potrdil v zasebnem pogovoru z Borisavom Jovićem, srbskim članom predsedstva SFRJ, ki je bil predsednik med majem 1990 in majem 1991, kateremu je februarja 1991 povedal, na primer, da ‘naj pustijo Slovenijo v miru’ in ponovil junija 1991: ‘Kaj nam je braniti slovenske meje – to je začasno. Braniti moramo tisto, kar bo trajalo.’« (Borisav Jović: Poslednji dani SFRJ. Izvodi iz dnevnika, Politika, Beograd, 1995, strani 281 in 343)

Januarski dogovor Kučana in Miloševića iz leta 1991 je naveden tudi v mnogih biografijah Slobodana Miloševića in znanstvenih monografijah. Tu so navedena le nekatera dela: Adam LeBor (2004): Milosevic: A Biography. Yale University Press; Louis Sell (2002): Slobodan Milosevic and the Destruction of Yugoslavia, Duke University Press; Stuart J. Kaufman (2001), Modern Hatreds: The Symbolic Politics of Ethnic War, Cornell University Press; R. Craig Nation (2003) War in the Balkans, 1991-2002, Strategic Studies Institute, US Army War College; Brendan O’Shea (2012): Perception and Reality in the Modern Yugoslav Conflict: Myth, Falsehood and Deceit 1991-1995, Routledge.

O sporazumu, ki je slovenski javnosti še vedno prikrit, so medtem poročali vodilni svetovni mediji. Britanski BBC je na primer 18. marca 2006 v članku Slobodan Milosevic’s road to ruin izbral sedem odločitev, ki so Miloševića vodile v pogubo. Njegov sporazum s Kučanom, 24. januarja 1991, je kronološko na drugem mestu. »Med seboj sta se sporazumela o razpadu Jugoslavije. Slovenija lahko gre, je rekel Milošević. Tam ni Srbov… Miloševićev tesni zaveznik Borisav Jović je tega dne v svoj dnevnik zapisal: ‘Današnji dan je morda spremenil celoten razvoj Jugoslavije in krize.’« (http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/4819388.stm)

Najbolj celovito pa sta sporazum Kučan–Milošević in zaroto proti jugoslovanski federaciji predstavila Laura Silber in Allan Little v knjigi Smrt Jugoslavije, ki je nastala po istoimenski televizijski dokumentarni seriji BBC.

»Hkrati je Milošević dal jasno vedeti, da Srbija ne bo poskusila preprečiti Sloveniji odcepitve od Jugoslavije. Ko se je ponoči 24. januarja zvezno predsedstvo zbralo že drugič ta mesec z zahtevo po razorožitvi hrvaške policije, je imel Milošević ločeno srečanje s slovenskim predsednikom Kučanom. Dosegla sta enostaven sporazum. Kučan je povedal:

‘Na tem srečanju je bilo očitno, da Srbi ne bodo vztrajali, da zadržijo Slovenijo v Jugoslaviji… Slovenci smo rekli, da želimo pravico do svoje lastne države. Milošević je dejal, da hočejo Srbi priznanje enake pravice tudi za sebe – torej, da vsi Srbi v Jugoslaviji živijo v eni državi. Moj odgovor, seveda, je bil, da imajo tudi Srbi to pravico, toda na enak način kot Slovenci, brez poseganja v pravice drugih narodov. Milošević je odgovoril: ‘Da, seveda. To je jasno.’ in s tem smo odpotovali domov v Ljubljano.’

Srbi niso živeli v Sloveniji in z beograjskega vidika ni bilo razlike med slovenskim narodom in slovensko republiko. Toda enako ni veljalo za Hrvaško. Ko se je izvedelo za srbsko-slovenski sporazum, so bili Hrvati razjarjeni. Razumeli so ga, kot da je Kučan dal Miloševiću proste roke za razdelitev Hrvaške…« (Laura Silber, Allan Little: Death of Yugoslavia, Penguin Books & BBC Books, London, 1995, stran 113 in 114)

Avtorja sta posledice sporazuma med Slovenijo in Srbijo v svoji knjigi prikazala na več mestih. V poglavju Prišla je ura Evrope: Slovenska navidezna vojna sta nazorno opisala, kako je slovenska stran brez potrebe in agresivno sestrelila helikopter Gazela s pilotom Tonijem Mrlakom ter predvsem, kako je Srbija v zveznem predsedstvu preprečila vsesplošen vojaški napad na Slovenijo, ki so ga načrtovali generali JLA. Jović jim je 30. junija v imenu Miloševića »spodmaknil tla« (stran 161), saj je kot srbski član predsedstva Jugoslavije glasoval proti predlaganemu napadu, s čimer je predsedstvu kot vrhovnemu poveljniku JLA za ukaz zmanjkal en sam glas. Presenečenje je bilo popolno, saj je bila Srbija v javnih nastopih najbolj agresivna do Slovenije, v resnici pa jo je, ko je šlo zares, zaščitila pred frontalnim vojaškim napadom. Ob poznavanju sporazuma Kučan-Milošević postane ta, navidez nelogična Jovićeva poteza, bolj razumljiva.

Na pogajanjih na Brionih, 8. julija, se je Slovenija uspela dokončno odcepiti. »Ko so se tistega jutra zbrali delegati, je zavezništvo med srbskimi in slovenskimi voditelji, sklenjeno 24. januarja, ko sta Milošević in Kučan prvič soglašala o odcepitvi, dozorelo.« (stran 164)

»Brionski sporazum so pozdravili kot uspeh evropske diplomacije. Toda bil je daleč od tega… Diplomatska zmaga je pripadla Miloševiću in Kučanu, ki sta se med seboj dogovorila o slovenskem odhodu iz federacije na seriji srečanj, ki so se začela 24. januarja v Beogradu in končala s sejo predsedstva Jugoslavije 18. julija. (takrat je sprejelo sklep o umiku enot JLA iz Slovenije, opomba B.Z.) Ključna vprašanja so bila rešena brez pomoči mednarodnih posrednikov, s strani samih akterjev. Skupaj sta Milošević in Kučan izigrala – in, dejansko, uničila – federativno Jugoslavijo.« (stran 166)

»Srbski in slovenski voditelji so bili do konca junija 1991, dejansko pa že dolgo pred tem, usklajeni v skupnih ciljih in v njihovem nasprotovanju zveznim strukturam, ki so jih dojemali kot omejujoče. Kučan in Milošević sta bila v pomembnem smislu sozarotnika, generali JLA pa so bili tisti, ki so ostali zunaj igre. Mislili so, da branijo ozemeljsko celovitost Jugoslavije. Toda niso vedeli, da je bila ta celovitost že usodno izdana in to s strani moža, ki se je v javnosti predstavljal kot njen glavni zaščitnik.« (stran 166)

Izjav in sklepov, ki dokazujejo obstoj dogovora med Slovenijo in Srbijo je v tem pomembnem delu še več, knjiga Smrt Jugoslavije pa je v svetu priznana kot eden najbolj verodostojnih prikazov krvavega razpada nekdanje federacije.

»Fascinantna in skrbno dokumentirana pripoved, kako so srbski ekspanzionizem, hrvaški nacionalizem in slovenski secesionizem uničili Titovo Jugoslavijo,« je knjigo ocenil Michael Ignatieff v New York Review of Books.

»Najbolj suverena analiza, ki je bila doslej napisana… Avtorja prepričljivo pokažeta, da je bila vojna koordinirana s strani mož, ki so nameravali ostati na oblasti z vsemi možnimi sredstvi,« je menila Maggie O’Kane v londonskem Guardianu.

V ugledni reviji London Review of Books pa je recenzijo knjige Smrt Jugoslavije napisal eden najboljših poznavalcev balkanskih vojn Misha Glenny, nekdanji dopisnik BBC z Dunaja.

V članku z naslovom »Kako je Tuđman dobil vojno« (4. januar 1996) je ocenil, da nobena druga knjiga ne ponuja tako skrbno preverjenih dejstev. »Seciranje zarote skovane s strani vodstev Slovenije in Srbije za utopitev jugoslovanske federacije je mojstrovina sodobne politične analize. Srbska nasilna dvoličnost do federacije, relativno spoštovane politične entitete, ki jo je predsednik Milošević navidez poskušal ohraniti, v resnici si jo je prizadeval spodkopati, ne bi mogla uspeti brez zahrbtnosti slovenskega egoizma. Avtorja sta dokazala z neizpodbitnimi dokazi, da je bilo slovensko vodstvo pripravljeno spodbuditi nasilen razpad Jugoslavije v zameno za lahek izhod iz federacije. Ljubljana, seveda, ne nosi moralne odgovornosti za tisto, kar je sledilo pozneje, toda Silbrova in Little sta dokazala izven vsakega dvoma, da so Slovenci igrali umazano in zaničevanja vredno politično igro.«

Na Glennyjevo recenzijo sta se nemudoma odzvala nekdanji dopisnik BBC z balkanskih bojišč Mark Thompson in zgodovinar Marko Attila Hoare, poznavalec jugoslovanskih vojn. V živahni polemiki sta zagovarjala drugačna mnenja glede posledic, ki jih je prinesel Daytonski sporazum in ocen Tuđmanovih in Miloševićevih potez. Vendar v obstoj skrivne slovensko-srbske naveze, ki je razbila Jugoslavijo, nista podvomila niti enkrat.

Tudi zadnji ameriški veleposlanik v Beogradu Warren Zimmerman je bil zelo kritičen do slovenskih potez. »V nasprotju s prevladujočim stališčem so bili Slovenci tisti, ki so začeli vojno. Njihova deklaracija o neodvisnosti, ki je bila sprejeta brez najmanjših poskusov pogajanj, je dejansko postavila pod njihov nadzor celotno mejo in vse mejne prehode med Slovenijo in njenima dvema sosedama Italijo in Avstrijo. To je pomenilo, da je bila Slovenija edini mednarodni prehod med Zahodom in Jugoslavijo in da si je enostransko prilastila pravice do blaga namenjenega drugim republikam, kakor tudi prihodke od carin, ki so predstavljali okoli 75 odstotkov zveznega proračuna. Celo manj groba vojska kot JLA bi reagirala na to. Najslabše od vsega pri tem je bilo, da je razumljiva želja Slovencev po neodvisnosti obsodila preostanek Jugoslavije na vojno.« (The Last Ambassador: A Memoir of the Collapse of Yugoslavia, The Foreign Affairs, marec/april 1995)

»V svoji želji po odhodu iz Jugoslavije so preprosto ignorirali 22 milijonov državljanov Jugoslavije, ki niso bili Slovenci. Oni nosijo precejšnjo odgovornost za prelivanje krvi, ki je sledilo njihovi odcepitvi,« je dodal veleposlanik.

Ali je obstajala kakšna druga alternativa za Slovenijo in njeno vodstvo? Josip Boljkovac, takratni hrvaški notranji minister v svojih spominih piše, da sta se v drugi polovici novembra 1990 na Otočcu pri Krki sestali delegaciji obeh republik. Predsednika Kučana so spremljali predsednik parlamenta France Bučar, premier Lojze Peterle, obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar. S hrvaškim predsednikom Tuđmanom pa so pripotovali premier Josip Manolić, minister Boljkovac ter svetovalca Slaven Letica in Dušan Bilandžić.

»Glede na to, da je bil edini cilj Slovenije, da gre čim prej iz Jugoslavije, smo jih, ker smo bili v veliko težjem položaju, zaprosili, naj to malo preložijo ali vsaj upočasnijo, da mi ne bi ostali sami, glede na to, da si Bosna in Hercegovina in Makedonija nista upali še ničesar narediti,« se spominja Boljkovac. (Istina mora izaći van, Golden Marketing – Tehnička knjiga, Zagreb, 2009, stran 223)

»Pojasnil sem, kakšna velikosrbska mreža se plete okoli Hrvaške… Napadel sem tudi Bučarja, ki je predstavil slovenski pogled: ‘Gospod predsednik, vaša predstavitev me je preplašila. Vi greste v Evropo, mi pa sami v umazano vojno. Ali vi, Slovenci, res nameravate to narediti? Pri čemer smo doslej v zgodovini vedno hodili skupaj. Počakajmo, da se BiH izjasni o konfederaciji. Tudi Makedonijo bomo imeli na svoji strani. Štiri republike bomo. Tudi pokrajini, Kosovo in Vojvodina, nas bosta podprli ob prvi priložnosti, v kateri se bosta lahko svobodno opredelili. Zagotavljam vam, da Milošević nima moči iti v vojno proti vsem. Vsa vojska še ni na Miloševićevi strani. Zato vas prosim, da malo zastanete na tej poti v Evropo.’«

Hrvaški akademik in zgodovinar Dušan Bilandžić je medtem poskušal prepričati Milana Kučana:

»Počakajte malo. Če boste šli počasi, korak za korakom, se bomo ostali pridružili – Bosna in Makedonija, in seveda Hrvaška. Počakajte na proti-Miloševićevo koalicijo.« (Death of Yugoslavia, stran 149)

Od umazanega sporazuma do trgovine z orožjem

Je slovensko vodstvo usodnega 24. januarja 1991 lahko vedelo ali vsaj domnevalo, da bo dogovor z Miloševićem vodil k nasilnemu razpadu Jugoslavije in vojni?

»Dogajanje v beograjskem centru Sava je v tistih prelomnih januarskih dneh leta 1990 spominjalo na nekakšno kroniko napovedane tragedije. Ko je slovenska delegacija 22. januarja zapustila štirinajsti kongres Zveze komunistov Jugoslavije, je v dvorani završalo kot v čebeljem panju… Čeprav so bile stvari že pred kongresom v glavnem zelo jasne, je v centru Sava tistega vročega zimskega večera zavladala precejšnja negotovost. Še zlasti med tujimi poročevalci, ki so, potem ko je kongres prekinil delo, z vprašanji dobesedno planili na nas, slovenske novinarje…. Ko me je eden od njih nervozno vprašal, kaj se bo z Jugoslavijo zgodilo zdaj, ko je slovenska partija tako jasno pokazala nestrinjanje z zvezno politiko, sem mu, ne da bi trenil, odgovoril: ‘La guerra! Vojna!’«

S temi besedami je takratna pričakovanja in strahove v predgovoru k slovenski izdaji prve knjige trilogije V imenu države opisal novinar Branko Soban. Neverjetno bi bilo, da se te nevarnosti ne bi zavedalo tudi takratno republiško vodstvo, ki so ga poleg nekdanjega predsednika Zveze komunistov Milana Kučana sestavljali najpomembnejši predstavniki vladajoče Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS).

Slovenija je namreč že istega leta, decembra 1990, iz tujine skrivaj prejela prvo večjo pošiljko orožja za Teritorialno obrambo. Šlo je za avtomatske puške singapurskega porekla, ki so prispele s pomočjo Izraela. Pozneje, ko so se sklepali posli z orožjem z Rusijo, so v luko Koper pričele voziti polne ladje iz vzhodnoevropskih pristanišč. Manjši del orožja je ostal slovenskim vojakom, večji del so po oderuških cenah prodali na hrvaška in bosanska bojišča.

Še danes največji del krivde za trgovino z orožjem nosi takratni obrambni minister Janez Janša, ki je bil junija 2013 zaradi korupcije pri nakupu oklepnikov Patria obsojen na dve leti zapora. Tolikšnih nepravilnosti, spletk in samovoljnega ravnanja kot na ministrstvu za obrambo si v devetdesetih letih niso privoščili pri nobenem drugem državnem organu.

Toda dejstvo, da so orožje prodajali tudi na ministrstvu za notranje zadeve, torej v policiji, in v Varnostno-informativni službi, nad katerima Janez Janša ni imel nobenih pristojnosti, kaže, da je šlo v resnici za tajno državno operacijo, odobreno na najvišji ravni.

Možnost, da se je takrat 33-letni minister Janša, brez znanja tujih jezikov, vendar ob pomoči sposobnih in spretnih svetovalcev in sodelavcev kot sta Ludvik Zvonar in Andrej Lovšin ter mnogih drugih, sam dogovarjal za velike posle z orožjem, je malo verjetna.

Dejansko je kot obrambni minister uresničeval sklepe sprejete na Svetu za obrambo pri predsedstvu Slovenije, katerega je vodil predsednik Milan Kučan. Sej, na katerih so sprejemali usodne odločitve, so se udeleževali najpomembnejši možje v državi. Toda Kučan že dve desetletji javno zatrjuje, da je Slovenija orožje »odstopila« Hrvaški oziroma da je šlo zgolj za »pomoč«. Kadar je šlo za prodajo ali preprodajo, naj bi po njegovih besedah šlo za nedovoljeno oziroma nezakonito trgovino.

Toda zapisnik 3. seje Sveta za obrambo pri predsedstvu, ki je bila 9. junija 1992, (glej dokument) razkriva bistvo orožarske afere. Zaupne seje so se poleg Milana Kučana udeležili predsednik parlamenta France Bučar, predsednik vlade Janez Drnovšek, minister za obrambo Janez Janša, notranji minister Igor Bavčar, zunanji minister Dimitrij Rupel in načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe generalmajor Janez Slapar.

Pogovarjali so se o dramatičnem položaju v Bosni in Hercegovini in o obisku podpredsednika bosanske vlade Mohameda Čengića. Prosil je za orožje in strelivo, da bi se ubranili pred srbsko ofenzivo, obrambni minister Janša pa je zaprosil Svet za mnenje, ali bi prošnji ugodili.

»V razpravi so sodelovali vsi člani sveta. Ugotovili so, da Teritorialna obramba Republike Slovenije razpolaga z nekaterimi od zaprošenih sredstev in se strinjali s tem, da jim ta sredstva odstopi v obsegu, ki še ne ogroža obrambne sposobnosti Slovenije.

Predsednik Milan Kučan je razpravo sklenil s soglasjem vseh članov Sveta, da se Svet strinja s predlogom ministra za obrambo, da se del zaprošenih sredstev oborožitve in vojaške opreme lahko odstopi Bosni in Hercegovini. Pri tem jim pristojni organi sredstva oborožitve in strelivo prodajo, rabljeno vojaško opremo pa odstopijo brez nadomestila.« (Zapisnik 3. seje Sveta za obrambo pri Predsedstvu Slovenije, Ljubljana, 12. junij 1992, poudaril B.Z.)

Priloženi seznam orožja, za katerega je prosila bosanska vlada, razkriva, da je šlo za orožje in opremo za tisoč pripadnikov bošnjaške vojske, ki so se poleti 1992 v organizaciji slovenske Teritorialne obrambe skrivaj urili v Svetlem Potoku v Kočevskem Rogu. Rabljena vojaška oprema, ki so jo odstopili zastonj, so bile predvsem uniforme in intendantska oprema.

Državni vrh Republike Slovenije je bil torej tisti, ki je junija 1992, v času po mednarodnem priznanju in po vstopu Slovenije v Organizacijo združenih narodov soglasno odredil prodajo orožja, navkljub mednarodnemu embargu na izvoz orožja na področje nekdanje Jugoslavije. Tudi z urjenjem tujih vojaških enot na svojem ozemlju je Slovenija kot članica OZN kršila več mednarodnih konvencij.

Orožje se je v ogromnih količinah iz Slovenije prodajalo že prej. Po doslej znanih podatkih je prvi sklep o prodaji orožja Svet za obrambo sprejel julija 1991, vendar so o njem zaenkrat znana le ustna pričevanja udeležencev, pisna dokumentacija pa še ni dostopna javnosti. Predsedstvo Slovenije je »pomoč« Hrvaški uradno potrdilo 26. avgusta 1991.

Janša je sicer večkrat poročal članom predsedstva o prodaji orožja. »V skladu s to usmeritvijo predsedstva na zadnji seji, ko se je ta problem obravnaval… je bila potem tudi sprejeta odločitev… da se gre v prodajo prenosnih raketnih sistemov, ki jim letos ali v letu 1992 poteče formalni rok uporabe. Za Hrvaško je to zanimivo, takrat so to potrebovali,« jim je med drugim zaupal novembra 1991. (Magnetogram 81. seje predsedstva Slovenije, 29. november 1991, poudaril B. Z.) O prodaji orožja oziroma »odstopu« in »pomoči« so razpravljali še na več sejah. Pogosto uporabljeni izrazi takratnih slovenskih voditeljev kot so »pomoč« in »odstop« orožja so torej le evfemizem za dobičkonosno »prodajo«.

Sicer so načelni dogovori o prodaji orožja »potekali na najvišjem vrhu, med Izetbegovićem, Kučanom in Tuđmanom.« (Izjava priče Ivana Horvata, kupca orožja za bosanske Hrvate pred preiskovalnim sodnikom Okrožnega sodišča v Ljubljani, 8. december 1998)

Trgovina z orožjem je bila torej soglasno odobrena s strani istih slovenskih voditeljev, ki so januarja 1991 sklenili sporazum s srbskim vodjo Slobodanom Miloševićem oziroma so se avgusta 1991 skrivaj dogovarjali z Dobrico Ćosićem. Operativno je prodajo orožja vodil obrambni minister Janez Janša.

Vse do danes pa za trgovino z orožjem in nepravilnosti pri njej v Sloveniji ni nihče kazensko odgovarjal. Politične elite so si namreč z vplivom na pravosodje zagotovile imuniteto glede trgovine z orožjem. V Čilu in Argentini so s prodajo orožja Hrvaški v času embarga opravili drugače. V Čilu so obsodili takratni vojaški vrh, osumljen je bil tudi predsednik Augusto Pinochet, ki je pred razsodbo umrl. Argentinskega predsednika Carlosa Menema pa so obsodili na sedem let zapora.

Sklep državnega vrha o prikrivanju trgovine z orožjem

Odločitev o ustavitvi trgovine z orožjem so sprejeli 6. januarja 1993 na sestanku pri predsedniku republike Milanu Kučanu. Udeležili so se ga predsednik parlamenta Herman Rigelnik, predsednik vlade Janez Drnovšek, obrambni minister Janez Janša, notranji minister Igor Bavčar in zunanji minister Dimitrij Rupel.

»S tem trenutkom postane vse, kar bi kdorkoli v Sloveniji počel, nelegalno in podvrženo kazenskemu pregonu,« je zbranim predlagal Milan Kučan. Že od leta 1991 je sicer v Sloveniji veljal isti kazenski zakonik, vendar so ga lahko nekateri do tega sestanka kršili brez posledic. Dogovorjene prepovedi prodaje orožja pa pozneje ni spoštoval obrambni minister Janša. Spori med njim in predsednikom Kučanom so nato vodili do »odkritja« orožja na mariborskem letališču in vojaškega nasilja v Depali vasi.

Na tem sestanku so najvišji predstavniki Slovenije sprejeli še en usodni sklep. Predsednik Kučan je zbrane funkcionarje pozval k prikrivanju in zavezi molka. Predlagal jim je, naj »navzven velja stališče, da Slovenija nikoli ni pomagala Hrvaški ter Bosni in Hercegovini z orožjem in z urjenjem vojakov.« V nadaljevanju pa pristavil: »Resnici ne ustreza nič, ker sta tu dve resnici. Ena za javnost, ena pa za to.« (Magnetogram sestanka pri Predsedniku Republike, Ljubljana, 6. januar 1993)

Njegovim predlogom ni nasprotoval nihče. Soglašali so, da Slovenija od tistega dne ne bo več prodajala ali prevažala orožja Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Sklenili so tudi, da za javnost – prebivalce Republike Slovenije – obstaja druga resnica: da prodaje orožja nikoli ni bilo. Takrat se je v resnici rodila afera trgovina z orožjem.

Na novinarsko vprašanje, ali so se januarja 1991 zavedali, da priznanje pravice, da lahko vsi Srbi živijo v eni državi, vodi k nasilnemu spreminjanju republiških meja in vojni, je Milan Kučan odgovoril, da vsebina sporočila o januarskem razgovoru v Beogradu »jasno kaže slovensko stališče, da so subjekti razgovorov o prihodnosti SFRJ republike. Pri tem stališču smo implicitno upoštevali načelo Helsinške deklaracije o nenasilnem spreminjanju meja, ker smo se zavedali, da je takšno stališče tudi najboljše zagotovilo za mirno reševanje krize. Ta razmislek Slovenije je vključeval tudi varovanje narodnostnih manjšin, ki so živele znotraj meja večinskih narodov.«

Ponovil je, da je bilo povsem jasno, da pravica katerega koli naroda do lastne države ne more iti na račun enake pravice drugih narodov do lastne države. »Na srečanju v Beogradu, tako kot tudi na srečanjih z vodstvi drugih republik nismo povedali nič drugega kot to, da želimo svojo pravico do samoodločbe, ki smo jo demokratično potrdili na plebiscitu decembra 1990, uveljaviti na miren in sporazumen način, ne proti nikomur in ne na račun enakih pravic drugih. Zdelo se nam je samoumevno, da imajo enako pravico kot Slovenci tudi vsi drugi narodi, kot tudi to, da je ta pravica vsakega naroda omejena z enako pravico drugih narodov. Koliko so stališča glede enakih pravic drugih narodov res bila skupna stališča, pa zgovorno pričajo kasnejši dogodkih na območju nekdanje SFRJ,« je zapisal. »V načelih, za katera smo se zavzemali v razgovorih takrat v Beogradu in v drugih republikah, ni mogoče najti argumentov za opravičevanje nasilnega spreminjanja meja, nasilnega reševanja jugoslovanske krize oziroma vojne,« je dodal. (odgovor Milana Kučana na novinarska vprašanja, 13. februar 2014)

Na vprašanje, ali je kdaj soglašal s prodajo orožja iz skladišč Teritorialne obrambe, pa je odgovoril: »Tako Predsedstvo kot Svet za obrambo sta soglašala, da Slovenija tudi z orožjem pomaga napadenima Hrvaški in BiH do meje, ko to ne bi ogrožalo naše lastne varnosti. Ocenjevali smo, da je ta pomoč tudi najboljša obramba Slovenije pred nevarnostjo morebitne vrnitve vojne na slovensko ozemlje. Nimam razlogov, da bi danes svojim takratnim stališčem kar koli dodajal ali odvzemal. Operativno sta te zadeve vodila vlada in ministrstvo za obrambo.«

Slovensko politično vodstvo je najprej s sporazumom s Srbi izdalo Hrvate. Kmalu zatem je s skrivno prodajo orožja Hrvaški ter Bosni in Hercegovini izigralo Srbe. Danes, dvajset let pozneje, pa lahko državljani Slovenije občutijo, da je ista politična elita prevarala njih, saj živijo v državi polni laži in prevar ter brez delovnih mest, prihodnosti in perspektive.

Prebivalci Slovenije danes že plačujejo račune za grehe, ki so jih s svojim neetičnim ravnanjem povzročili voditelji, ki so jih sami izvolili.

Poslednje srečanje v Haagu

»Danes sta se dva bivša balkanska predsednika in izkušena tekmeca srečala na dvoboju na sodišču Združenih narodov. Medtem ko sta podoživljala svoj boj izpred več kot desetletja, sta drug drugega obtoževala za podpihovanje vojne. Njun ton je bil hladen, manire neobičajno prijazne,« je 22. maja 2003 o zaslišanju Milana Kučana na mednarodnem sodišču za vojne zločine v bivši Jugoslaviji poročal The New York Times.

»Na sedežu za priče na sojenju za vojne zločine proti Slobodanu Miloševiću je sedel Milan Kučan, dolgoletni voditelj Slovenije, prve republike, ki se je odcepila od bivše Jugoslavije leta 1991. Oba stara komunistična voditelja sta se velikokrat srečala med pogajanji, ki so bila uvod v razpad Jugoslavije. Kučan Miloševiću, ki je sedel le nekaj metrov stran, ni namenil niti pogleda…

Danes je Milošević, kot je že postala navada, skušal zamenjati vloge. ‘Zakaj ste potrebovali to vojno?’, je vprašal Kučana med navzkrižnim zaslišanjem… Trdil je, da bi se lahko konfliktom v letu 1990 in 1991 izognili, in odkrito dejal Kučanu: ‘Vi ste izbrali nasilje, vi osebno ste imeli odločilno vlogo.’«

Kučan je kot priča tožilstva sodišču predstavil drugačno zgodbo. Dejal je, da mu je že leta 1989, ko so se začele politične napetosti med jugoslovanskimi republikami, postalo jasno, da bo Milošević uporabil vsa sredstva, tudi nasilje, da bo ohranil vse Srbe v jugoslovanski državi.

»Miloševićevo sporočilo je bilo, da če bo Jugoslavija razpadla, ‘se Srbija nikoli ne bo strinjala s položajem, v katerem bi del srbskega naroda, ki živi zunaj Srbije, ostal zunaj njenih meja,’ je pričal Kučan. To stališče je napovedalo, da ‘bodo meje spremenjene s silo.’« (New York Times, 22. maj 2003)

Na konkretno vprašanje tožilca Geoffreya Nica o sestanku 24. januarja 1991 v Beogradu, na katerem je bil sklenjen slovensko-srbski pakt, pa je Kučan odgovoril:

»Glede tega bilateralnega srečanja, ki je bilo med vodstvom Slovenije in vodstvom Srbije… In delegaciji na tem srečanju, tako jaz kot obtoženi sva bila prisotna, smo lahko tam ugotovili le, da je bilo takrat konec preoblikovanja Jugoslavije v konfederacijo.« (Magnetogram zaslišanja priče Milana Kučana, Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, Haag, 21. maj 2003, stran 20893)

Pol leta pozneje je izbruhnila vojna.

 Celoten dokument s prilogami

 


PRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV


14. marec 2014, 12:10

Kdo pomaga obsojati Slovenijo?

(Prvi del)

»Bi me radi napeljali, da govorim proti Predsedniku Srbije?
To si dovolim v Srbiji, v drugi državi pa tega od mene ne boste slišali.«
(Dragan Bjelogrlić)

Blaž Zgaga v svojem članku Kdo je pomagal odpreti vrata pekla? (Dnevnikov Objektiv, 22. februar) svoje razmišljanje začne z ugotovitvijo, da svetovna javnost največjo odgovornost za razpad Jugoslavije sicer pripisuje Slobodanu Miloševiću, Slovenija, ki je njen razpad najbolje prenesla, pa je »pozneje z vojnama oziroma s prodajo orožja zaslužila«.

Tudi pogledi tujih zgodovinarjev na slovensko osamosvajanje so kritični. Zgaga ocenjuje, da sta »zaroto proti Jugoslaviji« najbolj celovito predstavila avtorja Laura Silber in Allan Little v svoji knjigi Smrt Jugoslavije. Ker že dvajset let živimo »izolirani od mednarodnih informacijskih tokov« in ker mnogi posamezniki o takratnih dogodkih molčijo, »kot da jim je o tem prepovedano govoriti«, resnica tujih analitikov jugoslovanskega dogajanja, pravi Zgaga, »še naprej ostaja skrbno skrita«, slovenski javnosti pa so »še danes poznani zgolj miti o ‘osamosvojitveni vojni’.«

Blaž Zgaga bo odgrnil tančico zastrte resnice o osamosvojitvi! Pri iskanju te resnice se sam opira na interpretacijo dr. Slavena Letice, kakor jo je bil zapisal v uvodu k hrvaški izdaji prve knjige trilogije V imenu države, avtorjev Mateja Šurca in Blaža Zgage (Odprodaja, Založba Sanje, d. o. o., Ljubljana, 2011).

Slovenska »zarota proti Jugoslaviji«

Dr. Slaven Letica v omenjenem uvodnem tekstu svojo interpretacijo odločitve Predsedstva Republike Slovenije o pomoči Hrvaški z orožjem pripiše kar avtorjema Šurcu in Zgagi! In sicer kakšno? Da v svojem delu dokazujeta, da so Kučan in njegova združba »pravzaprav sprejeli odločitev, kako iz prodaje zaplenjenega ‘jugoslovanskega’, torej tudi hrvaškega orožja, izvleči maksimalni zaslužek«. Želja po pomoči naj bi imela torej že načelno kriminalni namen. In po tej logiki Letica potem nadaljuje, da so slovenski in hrvaški »junaki osamosvojitve« že precej pred razpadom Jugoslavije »sklenili veleizdajalsko vojno zavezništvo, katerega cilj je bila ‘trgovina z orožjem (ki) je prinašala velik dobiček in tako ustvarjala nove elite’.« Ta »veleizdaja« se v povezavi z interpretacijo sklepa Predsedstva RS o pomoči Hrvaški seveda veže na Predsedstvo RS. In da bi svojo interpretacijo še podkrepil, prinese dr. Letica na dan še srečanje dr. Franceta Bučarja (takratnega predsednika Skupščine RS), dr. Dimitrija Rupla (takratnega sekretarja za zunanje zadeve) z Dobrico Ćosićem na njegovem domu v Beogradu. Tam naj bi bil 14. avgusta 1991 sklenjen »tajni pakt o nenapadanju Kučan – Miloševič, ki naj bi predvidel »politične in teritorialne spremembe bivše Jugoslavije« in ga je zato mogoče »smatrati za agresivno vojno zvezo v škodo vseh, ki je niso podpisali«. (prev. S. H.).

Ta za lase privlečena, paranoična interpretacija dogajanj ob osamosvojitvi ne bi zaslužila resne obravnave, če je ne bi resno prevzel in širil po slovenskem, jugoslovanskem in evropskem prostoru soavtor trilogije Blaž Zgaga. Še daljši članek od tistega v Objektivu, ki še podrobneje »analizira« slovensko »izdajo«, je bil namreč objavljen v več medijih v vseh državah nekdanje Jugoslavije, razen v Makedoniji.

Očitno je potreba, za vsako ceno narediti Slovenijo krivo za balkansko katastrofo tako velika, da Letici tudi ni bilo dovolj instrumentaliziranje pogovora v Ćosićevi hiši in je na dan prinesel (Mladina, 25. oktober 2013) sestanek med delegacijama Slovenije in Srbije, ki je bil 24. januarja 1991. Letica ta sestanek imenuje »neposredni dogovor/sporazum/poročilo Milošević – Kučan«, čeprav je šlo za sestanek dveh delegacij. V slovenski delegaciji so bili poleg Kučana še dr. France Bučar, dr. Jože Mencinger, dr. Dušan Plut, dr. Miha Ribarič in Marjan Šiftar, na drugi strani pa poleg Slobodana Miloševića še dr. Slobodan Unković, predsednik narodne skupščine, dr. Dragutin Zelenović, mandatar za sestavo nove vlade, in dr. Stanko Radmilović, predsednik izvršnega sveta. Letica obe delegaciji reducira na »neposredni dogovor« med Kučanom in Miloševićem. In še več: kot »tajno dogovarjanje«, čeprav je bilo po sestanku objavljeno poročilo. Od kdaj je objavljeno poročilo »tajno dogovarjanje«? Če bi bilo tajno, kako bi dr. Letica izvedel zanj? No, pa saj sam pove: »Ker sem bil takrat osebni svetovalec predsednika Tuđmana, sem bil zelo natančno seznanjen s potekom in rezultati sestanka Kučan-Milošević«. Seveda je bil seznanjen, saj je slovenska delegacija pred vrnitvijo v Ljubljano (torej še istega dne), na zagrebškem letališču s potekom in rezultatom sestanka seznanila predsednika Tuđmana in njegove sodelavce. »Za srečanje,« pravi Kučan, »sem se poprej dogovoril s predsednikom Tuđmanom. To se nam je zdelo še posebej pomembno zaradi načrtovanega hrvaško-srbskega srečanja.« In poudari: »Takrat smo svoje aktivnosti redno koordinirali s Hrvaško.« (Mladina, 6. november 2013.) Ne le s Hrvaško, po plebiscitu decembra 1990 se je slovenska politika srečevala tudi z vodstvi drugih republik, najprej s srbsko. Po neuspešnih pogovorih o slovensko-hrvaškem načrtu preureditve Jugoslavije v konfederacijo, je Slovenija 20. februarja drugim republikam predlagala resolucijo o razdružitvi Jugoslavije. Slovenja je tudi ves čas po osamosvojitvi vztrajala na interpretaciji, da je v Jugoslaviji prišlo do razdružitve in ji je lahko v čast, da je to interpretacijo potrdila tudi Badinterjeva komisija.

Zgaga citira del uradnega sporočila s tega sestanka dveh delegacij:
»Srbija spoštuje interese Slovenije, da si na osnovi pravice narodov do samoodločbe in skozi proces doseganja sporazumov o prihodnjih odnosih republik zagotovi neovirano uresničitev pravice slovenskega naroda in Republike Slovenije do lastne poti in opredelitve glede oblik prihodnjega povezovanja z drugimi jugoslovanskimi narodi oziroma republikami. Slovenija spoštuje interes srbskega naroda, da živi v eni državi in da mora prihodnji jugoslovanski dogovor ta interes spoštovati.«

Takrat, januarja 1991 je še bilo upanje, da bo mogoče uresničiti nekakšen »prihodnji jugoslovanski dogovor«, med tem, ko je bila slovenska odločitev, sprejeta na plebiscitu, seveda dokončna. Za odločitev za samostojno državo nismo potrebovali nobene privolitve ali dovoljenja od nikogar; samoodločba je že po definiciji avtonomna in suverena.

Sporočilo obeh delegacij ima poleg dela, ki ga je objavil Zgaga, še tekst pred njim in za njim, oba odstavka pa pojasnita bistvo sporazuma obeh delegacij (ne pakta Milošević in Kučan):
»Skupaj je bilo konstatirano, da je treba pri razreševanju jugoslovanske krize izhajati iz pravice naroda do samoodločbe, ki ne more biti z ničemer omejena razen z enako in prav tako pravico drugih narodov. Obojestransko je bilo ocenjeno, da je pri uresničevanju te pravice potrebno upoštevati specifičnosti in razlike v interesih in da njeno uresničevanje ne more iti na škodo drugih narodov.«

Torej tudi ne na škodo hrvaškega naroda!

In odstavek potem:
»V razgovoru je bilo konstatirano, da ni mogoče na enak način opredeliti medsebojne odnose vseh narodov in republik v Jugoslaviji. Nov jugoslovanski dogovor mora zato upoštevati razlike in interese vseh jugoslovanskih narodov in republik v prizadevanju, da se rešuje jugoslovanska kriza na miren način in v demokratičnem procesu dogovarjanja o prihodnosti Jugoslavije.«

Torej, še vedno je šlo za upanje v konstituiranje »tretje« Jugoslavije, v kateri bi bili vsi Srbi v »eni državi«.
»Interes srbskega naroda je, da živi v eni državi, ne ogroža pravice nobenega drugega naroda, če je to zvezna država, če je to Jugoslavija z ali brez Slovenije, to za srbski narod ni problem«. (Navedki iz zabeležke o razgovoru z delegacijo Republike Srbije v Beogradu, 24. 1. 1991)

Ne glede na to, ali bi se oziroma se je Slovenija osamosvojila, interes Srbije je enak in enako si bodo prizadevali za to, da bi vsi Srbi živeli v eni državi, »tretji« Jugoslaviji. Slovenija v tej »zgodbi« sploh ni pomembna, ni nobena postavka! V vsakem primeru pa je bila Hrvaška s srbskim življem v drugačni situaciji, ne glede na to, ali je Slovenija še sestavni del Jugoslavije ali ne. Opozarjam: sestanek, o katerem teče beseda, je bil januarja 1991, torej še pred osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške. Takrat je Milošević še upal na obnovo Jugoslavije! Srbija bi bila v sporu s Hrvaško, če bi se le-ta osamosvojila, četudi bi bila Slovenija še vedno sestavni del Jugoslavije! Pa menda ne bo kdo rekel, da je Hrvaška kakor kakšna slovenska pritiklina, ki se je osamosvojila zato, ker se je osamosvojila tudi Slovenija. Saj je iz prestižnih razlogov svojo samostojnost objavila celo dan prej, kot so se dogovorili slovenski in hrvaški politiki! Če se torej Slovenijo obtožuje, da je kriva za razpad Jugoslavije, je vsaj toliko kriva tudi Hrvaška, ki se je osamosvojila in dokončno preprečila možnost, da bi se konstituirala »tretja« Jugoslavija. Sama je kajpada ne obtožujem tega, da je kriva, da se je osamosvojila! To logiko sem pripeljala do absurda, da se uvidi neverodostojnost in neutemeljenost take obtožbe na slovenski račun! Da pa je hrvaška politika sokriva za vojno, ne more biti dvoma: Tuđman je spremenil ustavnopravni status hrvaških Srbov, omejil javno rabo cirilice, izgnal od 150 tisoč do 200 tisoč Srbov (po približnih ocenah OZN) iz stoletja njihove Krajine, kje šele, da bi Srbom priznal status konstitutivnega naroda, kakor so ga imeli na Hrvaškem v Jugoslaviji. Sedanja hrvaška uradna politika se trudi spremeniti politiko, vendar je nacionalistični naboj še (pre)močan.

Navedeni odlomki iz poročila in zabeležke s sestanka dveh delegacij govorijo povsem nekaj drugega, kar Sloveniji oziroma slovenski politiki očita dr. Letica in za njim ponavlja Blaž Zgaga. Tega, kar črno na belem piše, nikakor ni mogoče razumeti, ne kot »tajno dogovarjanje«, ne kot »izdajo«, vendar Letica ta pogovor označi prav za izdajo. In sicer zato, ker »sta štiri dni prej (20. januarja 1991) Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o skupni obrambi, če bi bila JLA posredovala v kateri od držav, ki so bile takrat republike SFRJ«. Sporazum sta s slovenske strani podpisala takratni sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša in sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar s hrvaškima kolegoma Martinom Špegljem in Josipom Boljkovcem. Za podpis takšnega sporazuma Janša in Bavčar nista imela pooblastila in Predsedstvo RS ga je zavrnilo. Na srečo, saj bi v nasprotnem primeru krvava vojna zajela tudi Slovenijo v neizmerljivem obsegu.

Prijateljsko ali poluradno srečanje?

Dodatni argument za svoje poglede, kako je Slovenija »s prodajo orožja zaslužila«, kakor pravi Zgaga, Letica najde v že omenjenem srečanju pri srbskem pisatelju Dobrici Ćosiću, ko sta ga obiskala dr. France Bučar in dr. Dimitrij Rupel. Pogovor so nekdanji prijatelji tudi zapisali in parafirali. Letica ta zapis imenuje »tajni pakt Milošević – Kučan« in naj bi bil »predvidel politične in teritorialne spremembe bivše Jugoslavije«. Ker je o tem pogovoru zapisano, da Slovenija šteje, da je »reševanje srbsko-hrvaških odnosov mogoče samo na temelju samoodločbe narodov, iz katere morajo izhajati različne oblike avtonomije«, sklepa Letica, da se ta »pakt« lahko razume »kot agresivna vojna zveza« med Slovenijo in Srbijo.

Če natančneje premislimo, sam zapis o reševanju »srbsko-hrvaških odnosov na podlagi samoodločbe narodov«, ne more biti sporen, še posebej ne, ker je kot dopolnilo zapisan prav citirani dodatek, da iz te pravice »morajo izhajati različne oblike avtonomije«. Za kaj gre? Hrvati imajo pravico do svoje republike (države), toda kot država je Hrvaška odgovorna za enakopravno in enakovredno življenje manjšin, ki živijo na njenem nacionalnem teritoriju, v prvi vrsti za Srbe, ki so že petsto let prebivali v Srbski Krajini. V primeru, da do novega državnega povezovanja nekdanjih jugoslovanskih republik ne bo prišlo in se bo Hrvaška osamosvojila na podlagi pravice naroda do samoodločbe, so Srbi upravičeni do avtonomije znotraj države Hrvaške. To je vsebina te točke pogovora! Ni prostora na tem mestu, da bi analizirala ostale točke »sporazuma«, toda nobena, tudi ne 4. točka, v kateri je zapisno, da Slovenija šteje za realno in razumno, da pride do federativnega povezovanja Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine in Makedonije«, ne pomeni izdaje Hrvaške! Ja, razumno bi bilo, da bi prišlo do take federacije oziroma neke nove državne skupnosti (ali ustanovitve srbske avtonomije na Hrvaškem), toda tega razuma ni bilo ne v Srbiji in ne na Hrvaškem. Kot rečeno, je Tuđman ravnal nasprotno tej dikciji. Takšno – nerazumno – ravnanje s Srbi v Krajini res ni bil vzrok za napad na Hrvaško, bil je pa primeren izgovor za Miloševićev ekspanzionizem. In če gledamo z druge strani, je razvidno, da je Milošević instrumentaliziral krajinske Srbe za svojo ekspanzijo.

Zapis »sporazuma«, ki sta ga s Ćosićem podpisala Bučar in Rupel, v nobenem primeru ni pakt o »nenapadanju« Slovenije in Srbije, niti ni kakšna bianco menica za to, kar je na ozemlju Jugoslavije potem počela JLA, ki jo je že obvladovala srbska nacionalistična politika. Nesmiselna je trditev dr. Letice, da je ta »pakt« predvidel »politične in teritorialne spremembe bivše Jugoslavije«, saj so se le-te začele že prej. Ne nazadnje je tudi Hrvaška razglasila samostojnost 25. junija. In tudi vojna se je začela pred 14. avgustom 1991. No, pa saj to ve tudi Letica, zato zapiše spremembe »bivše Jugoslavije«.

Dr. Rupel in dr. Bučar zatrjujeta, da srečanje s Ćosićem ni imelo uradnega značaja. Menim, da je odločitev za ta obisk temeljila v njunem mnenju, da se da kaj dogovoriti med prijatelji. Recimo: zagotoviti si tudi po tej »prijateljski strani«, da se bo Srbija z JLA držala odločitve Predsedstva SFRJ, ki je 18. julija 1991 sklenilo, da se JLA umakne iz Slovenije. Zadnji njen vojak je iz naše države odšel 25. oktobra 1991. Takrat je torej na našem ozemlju še bila oborožena jugoslovanska vojska in strah je bil še prisoten. Z Dobrico Ćosićem smo namreč soustvarjalci Nove revije sodelovali od spomladi 1985. Toda jeseni smo se kot »politični sodelavci« tudi razšli, ne pa kot prijatelji. Naj to pojasnim: 15. novembra 1985 smo se srečali v gostilni pri Mraku. S srbske strani: Dobrica Ćosić, dr. Mihailo Marković (kasnejši Miloševićev svetovalec) in dr. Ljuba Tadić (oče nekdanjega predsednika Srbije Borisa Tadića). S slovenske strani pa nekaj urednikov Nove revije, Milan Apih in Taras Kermauner. Ves dan smo razpravljali (in glasno prepirali) o možnosti »tretje Jugoslavije«, se pravi o novi Jugoslaviji, ki naj bi bila demokratična in pravična. Do soglasja nismo prišli, in sicer v treh točkah:
1. za naše srbske goste je bil dovolj princip demokracije »en človek – en glas«, kar sicer načelno drži, mi pa smo opozarjali, da je v večnarodni skupnosti to premalo, saj narod, ki ima malo ali najmanj »glasov«, vedno potegne kratko. Slovenci bi v primeru take »demokracije« imeli kvečjemu kulturno avtonomijo, to smo pa imeli že v prvi Jugoslaviji!
2. Gostje so vztrajali, da mora še naprej obstajati Zveza komunistov Jugoslavije kot povezovalka, »hrbtenica« države, slovenski predstavniki pa smo opozarjali, da demokracija ne prenese neke »nad-stranke«, avantgarde. Demokracija je možna ob načelni enakopravnosti vseh političnih subjektov (strank), ali pa je ni.
3. Goste smo opozarjali, naj se nehajo skrivati za Jugoslavijo (kajti kadar govorijo o Jugoslaviji, jo vidijo kot veliko Srbijo, kadar govorijo o Srbiji,vidijo Jugoslavijo). Polaščanje Jugoslavije s strani Srbije kot neke vrste njene »lastnine« se je začelo že takoj po prvi svetovni vojni. Srbija jo je jemala kot »plačilo« za sodelovanje na strani zmagovalcev.

Ker se torej nismo uskladili, kakšna naj bi bila »tretja Jugoslavija«, smo se razšli. Srbski gostje, vsi trije člani Srbske akademije znanosti in umetnosti, so šli pisat svoj Memorandum SANU, ki je bil ideološka platforma srbskega nacionalizma in njegovega agresivnega širjenja po teritoriju Jugoslavije, sodelavci Nove revije pa smo šli pisati 57. številko Nove revije.

Kljub temu, da sta tako dr. Bučar kot dr. Rupel pojasnila (Božo Repe: Slovensko-srbski pakt, Mladina, 18. oktober. 2013), da njun obisk pri Ćosiću ni bil uradnega značaja in da temu pritrjuje tudi Ćosićeva hčerka, ki je prenesla očetovo sporočilo, tako Letica kot Zgaga vztrajata pri svoji trditvi o odločilnem pomenu tega »pakta«.

Ćosićeva hčerka Ana je poleg opisa očetovega razumevanja tega srečanja sporočila tudi njegovo kvalifikacijo pogovora, ki je bil »parafiran kot zapisnik«. In je še prenesla Ćosićev poudarek: »Samo kot zapisnik.« Torej nikakršen sporazum, nikakršen pakt! In še: »da ta pogovor oziroma dokument nima nikakršne, ampak res nikakršne zveze z Miloševićem.« Če ne z Miloševićem, tudi ne s Kučanom! Kot dokaz, da res ni šlo za noben državniški dokument, Ćosić poudari: »Med drugim tudi dejstvo, da je ta papir v zasebnem arhivu, dokazuje, da to ni nikakršen državni dokument ali tajni pakt.« Vse »konsekvence«, ki jih Letica izvaja iz tega trojnega srečanja, so stvar čiste domišljije in politične manipulacije. Vprašanje je, zakaj?

Menim, da zato, ker je dejansko šlo za agresivni hrvaški nacionalizem, katerega posledica je – že omenjeni – izgon Srbov z njenega ozemlja, da ne omenjam posebej Tuđmanovega v resnici tajnega sporazumevanja z Miloševićem o delitvi Bosne in Hercegovine, za katerega mora Letica vedeti, saj je bil Tuđmanov svetovalec. Zakrivanje lastne nacionalne krivde Hrvatov se dogaja z obtoževanjem drugega, v tem primeru Slovenije.

»To ni naša vojna!«

Tako je rekel Tuđman ob napadu JLA na Slovenijo. In vojna na Hrvaškem tudi ni bila »naša vojna«! Slovenija ni nikogar napadla zato, da bi si razširila svoj življenjski prostor, bodisi z zavzetjem ozemlja bodisi z izgonom prebivalcev drugega naroda in zavzetjem tega ozemlja. Šlo je za spopad dveh nacionalizmov, od katerega je bil eden (srbski) polaščevalen, drugi (hrvaški) pa izključevalen. Srbski si je hotel podrediti ne le Hrvaške, ampak dejansko ves ostanek nekdanje Jugoslavije, hrvaški pa je hotel izločiti srbski element s svojega ozemlja in še razširiti lastno ozemlje na škodo Bosne in Hercegovine. Naj bi se Slovenija obnašala tako ali drugače, spopada med njima ni bilo mogoče preprečiti. Kdor trdi nasprotno, ne razume političnega dogajanja na Balkanu,in še manj, kaj pomeni nacionalistična (sovražna) energija, ki se je kopičila desetletja.

Spomenka Hribar


17. marec 2014, 12:00

Odgovor na Kdo pomaga obsojati Slovenijo? (prvi del)

Dr. Spomenka Hribar v odgovoru na članek Kdo je pomagal odpreti vrata pekla in pri tem še zaslužil? z nobenim dokumentom ali argumentom ne demantira glavnih ugotovitev članka, temveč gre prej za ad hominem napad.

Vse ugotovitve v članku so napisane na osnovi dokumentov, citatov iz zgodovinskih, publicističnih in novinarskih del in na podlagi intervjujev z akterji takratnih dogodkov. Ob vsaki trditvi so navedeni viri.

»Blaž Zgaga bo odgrnil tančico zastrte resnice o osamosvojitvi!,« avtorica podcenjujoče zapiše v uvodu in mi pripiše cilj, ki mu nisem sledil. Kot novinar zgolj opravljam svoje delo in javnosti predstavljam informacije, ki so v javnem interesu.

Avtorica v velikem delu prispevka odgovarja na navedbe, ki jih je zapisal dr. Slaven Letica, nekdanji osebni svetovalec hrvaškega predsednika dr. Franja Tuđmana. Na te dele njenega prispevka ne morem odgovoriti, saj ne gre za moje navedbe.

Zmotno mi pripisuje, da sledim navedbam Letice in da prevzemam njegove teze in stališča. Tudi hrvaški intelektualci in državljani imajo, tako kot slovenski in kateri koli drugi, pravico do svojega pogleda na sedanje in pretekle dogodke. Javnost pa ima pravico, da je seznanjena z informacijami iz več virov, med drugim tudi iz tujih. Slovenska javnost o resničnem dogajanju ob razpadu Jugoslavije doslej žal ni bila obveščena v zadostni meri.

Iz nekaterih konkretnih navedb avtorice, ki je bila med letoma 1990 in 1992 kot političarka med vodilnimi v tedaj vladajoči koaliciji Demokratična opozicija Slovenije (Demos), pa je mogoče razbrati, da potrjujejo tisto, kar je zapisano v članku.

»Takrat, januarja 1991, je še bilo upanje, da bo mogoče uresničiti nekakšen ‘prihodnji jugoslovanski dogovor’, med tem ko je bila slovenska odločitev, sprejeta na plebiscitu, seveda dokončna! Za odločitev za samostojno državo nismo potrebovali nobene privolitve ali dovoljenja; samoodločba naroda je že po definiciji avtonomna in suverena,« je zapisala avtorica.

S tem je potrdila, da je Slovenija sprejela odločitev o samoodločbi enostransko in dokončno, s čimer je vse ostale republike v nekdanji Jugoslaviji postavila pred izvršeno dejstvo. Pri tem so bila spregledana dramatična opozorila na morebitne posledice te odločitve za druge jugoslovanske narode. Že marca 1990 so namreč v takratnem Republiškem komiteju za mednarodno sodelovanje opozorili, da bi enostransko konstituiranje samostojne Republike Slovenije »lahko pripeljalo do ustavne krize kot tudi možne vojaške intervencije, ki bi pripeljala do notranjih spopadov in državljanske vojne.« (Mednarodno pravni in politični vidiki konfederalizma in federalizma, Republiški komite za mednarodno sodelovanje, Ljubljana, 30. 3. 1990, v Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2. del, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2003, stran 80)

Čeprav je bilo slovensko politično vodstvo opozorjeno na posledice, ni storilo nič, da bi preprečilo katastrofo, ki je sledila. Ob tem je Slovenija kmalu po začetku vojaških spopadov začela prodajati orožje in strelivo, ki ga je zasegla v skladiščih Jugoslovanske ljudske armade.

Avtorica v svojem zapisu potrjuje tudi skladnost slovenskih in srbskih interesov glede vzpostavitve Velike Srbije in neodvisne Slovenije.

»Interes srbskega naroda, da živi v eni državi, ne ogroža pravice nobenega drugega naroda, če je to zvezna država, če je to Jugoslavija, s Slovenijo ali brez nje, to za srbski narod ni problem,« je predstavila stališče srbske strani iz zabeležke pogovorov med slovensko in srbsko delegacijo, ki sta ju 24. januarja 1991 v Beogradu vodila Milan Kučan in Slobodan Milošević.

In na tej podlagi je sklenila takole: »Ne glede na to, ali bi se oziroma se je Slovenija osamosvojila, interes Srbije je enak, in enako si bodo prizadevali za to, da bi vsi Srbi živeli v eni državi, ‘tretji’ Jugoslaviji. Slovenija v tej ‘zgodbi’ sploh ni pomembna, ni nobena postavka!«

Avtoričine besede torej potrjujejo, da je bilo slovensko politično vodstvo seznanjeno z načrti Srbije za oblikovanje tretje Jugoslavije brez Slovenije in da torej Srbija ne bo nasprotovala odcepitvi Slovenije.

Zapis pogovora z dr. Dobrico Ćosićem in drugimi srbskimi intelektualci v gostilni Mrak, na katerem je bila tudi osebno navzoča, še dodatno potrjuje, da so slovenski intelektualci iz kroga Nove revije in takratna slovenska oblast – Služba državne varnosti je pogovor tajno snemala – že leta 1985 izvedeli za cilj srbskih elit: vzpostavitev tretje Jugoslavije pod srbsko dominacijo oziroma Velike Srbije.

Njene navedbe potrjujejo pravilnost teze, ki jo je v svojem članku Srbsko-slovenska zarota predstavil in utemeljil beograjski odvetnik dr. Aleksandar Sekulović, sicer član vodstva Zveze antifašistov Srbije. Avtor je namreč podrobno analiziral usklajeno delovanje Srbije in Slovenije proti Jugoslaviji, ki je trajalo desetletja, in je doseglo vrhunec 24. januarja 1991, ko sta delegaciji pod vodstvom Milana Kučana in Slobodana Miloševića soglašali, da ima Slovenija prosto pot iz Jugoslavije, vsi Srbi pa lahko živijo v eni državi. (članek v srbskem jeziku je dostopen na tej povezavi: http://www.cpns.si/novice/clanek-o-srbsko-slovenski-zaroti/)

Skladnost srbskih in slovenskih interesov je z navedbami avtorice ponovno potrjena. Srbi so si želeli vzpostavitev »tretje Jugoslavije« pod srbsko dominacijo oziroma Veliko Srbijo. Ker na ozemlju Slovenije ni živelo veliko prebivalcev srbske narodnosti, pa so se srbske elite strinjale, da Slovenci oblikujejo svojo lastno državo.

Blaž Zgaga


PRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV

20. marec 2014, 20:20

Kdo je pomagal odpreti vrata pekla in pri tem še zaslužil? 2.

Pisanje o novejši zgodovini Balkana v času razpada Jugoslavije je preveč zahtevno, da bi ga prepustili površnosti, ki je značilna za članek Blaža Zgage. Zlasti zaradi pietete do 130.000 žrtev vojn v nekdanji Jugoslaviji, ki jih omenja, bi moral pokazati več poznavanja in tenkočutnosti, pri obravnavanju obdobja slovenske demokratizacije in osamosvajanja pa bi moral bolj upoštevati zgodovinska dejstva.

Pisec gradi svoj tekst na dveh »tajnih sporazumih« predsednika predsedstva Slovenije Milana Kučana in predsednika Srbije Slobodana Miloševića.

Prvi se je zgodil 24. januarja 1991, ko sta se v Beogradu sestali delegaciji dveh republik na najvišji ravni. Drugič, 14. avgusta 1991, se predsednika sploh nista srečala, ampak je v Beogradu prišlo le do pogovora dr. Franceta Bučarja, predsednika skupščine RS, in dr. Dimitrija Rupla, zunanjega ministra RS, z vplivnim srbskim intelektualcem Dobrico Ćosićem. Da sta ga obiskala, takrat ni bilo znano; Ćosić je to objavil šele v svojih dnevniških zapiskih, še vedno pa nista pojasnila, ali sta bila tam kot zasebnika ali predstavnika države.

Dogodek je 18. oktobra lani obširno analiziral tednik Mladina (avtor dr. Božo Repe). Objavil je tudi izjave samih akterjev. V naslednji številki Mladine se je oglasil hrvaški politik in publicist dr. Slaven Letica. Omenil je tudi sestanek 24. januarja in ga povezal s srečanjem 14. avgusta, čeprav med njima ni logične zveze. Dva tedna pozneje se je v tej reviji odzval še Kučan in pojasnil oba dogodka.

Skupno sporočilo za javnost o vsebini srečanja delegacij obeh republik je nedvoumno, vendar ga interpreti zgodovine v različnih republikah in različnih časovnih obdobjih različno razumejo, še zlasti, če iz njega iztrgajo stavke, ki ustrezajo njihovim interesom. Odvisno tudi od tega, s kom želijo obračunati.

No, Zgaga 23 let pozneje, ne glede na pojasnila v Mladini, »ugotovi«, da je ta »sestanek zapečatil usodo Jugoslavije«. Toda če bi bil konec Jugoslavije res tak, bi bilo to preprosto. Pa ni bilo! Dogodku je dal odločilno veljavo, čeprav je mogoče tehtati, kateri dogodki so bolj zapečatili usodo federacije: ali že sam Tito ali samoupravljanje in dolžniška kriza ali »memorandumska« Srbija, Kosovo, povampirjeni jugo-generali, referendumi, jogurt in balvan revolucije, pa srbski vdor v monetarni sistem SFRJ… ali celo katero od številnih srečanj med Miloševićem in hrvaškim predsednikom Franjom Tuđmanom na štiri oči. Na sestankih v Karađorđevu in Tikvešu marca in aprila 1991 sta se pogovarjala tudi o delitvi Bosne in Hercegovine.

Sicer je bilo v obdobju od konca januarja do sredine februarja 1991 še nekaj takšnih sestankov. Na vseh je bil navzoč Kučan. To so bili pogovori s predstavniki drugih republik o načinu slovenske razdružitve oziroma osamosvojitve. O tem so mesec dni pred sestankom z Miloševićem glasovali slovenski volilci na plebiscitu. Res se je Kučan kot predsednik predsedstva RS in vodja slovenske delegacije srečal s Srbi in nato na isto temo še s predstavniki drugih jugoslovanskih republik. Toda omenjati sestanek srbskih in slovenskih predstavnikov 24. januarja 1991 brez tega okvirja je potvarjanje zgodovinskih dejstev in prilagajanje takratnih okoliščin sedanjim potrebam. Vprašanje je, za koga? O sestanku so takrat poročali tudi slovenski mediji. Sporočilo za javnost, iz katerega je jasno razvidno, kdo se je pogovarjal in kaj so sklenili, je tudi objavljeno kot zgodovinski vir v zbirki virov o demokratizaciji in osamosvojitvi. (Avtor dr. Božo Repe, objavljeno leta 2003.)

Slovenija je v obdobju od plebiscita do razglasitve neodvisnosti, za razliko od srbske in hrvaške politike, ravnala premočrtno in dokaj racionalno. Toda Zgage to ne zanima. V iskanju »potrdila« za svojo tezo o slovenski pomoči Miloševićevi Veliki Srbiji v zameno za slovensko osamosvojitev se zateče v tujino in izbrska odlomke iz del, ki v različnih kontekstih omenjajo slovensko-srbski sestanek 24. januarja 1991. Zlasti se opre na knjigo oziroma istoimensko dokumentarno serijo BBC Smrt Jugoslavije, katere odlomek je Letica navedel v svojem članku za Mladino. Avtorja knjige podrobno opisujeta tudi pogubne učinke srbskega ekspanzionizma in hrvaškega nacionalizma, napačno pa zapišeta, da se je Milošević takrat »ločeno« srečal s Kučanom.

»Mednarodna skupnost ni razumela strahu Slovencev in Hrvatov, da bi se znašli pod srbsko peto, izgubili evropsko identiteto in zdrknili v črno luknjo balkanskega Levanta,« je v prvem poglavju knjige Jugoslovanske vojne 1991–2001 zapisal zgodovinar dr. Jože Pirjevec.

Tudi Zahod, z Američani na čelu, se takrat ni pretirano zanimal za Balkan in je slabo poznal zapletene silnice močno načete federacije. Eden tistih, ki so razmere podcenjevali, je bil takratni ameriški veleposlanik v SFRJ Warren Zimmermann. Toda Zgaga navaja prav njega, ko ta obtoži Slovence, da so začeli vojno, in s tem najde še en »razlog« za vztrajanje pri slovensko-srbski »zaroti« na račun Hrvaške.

Vse je to bilo sicer že povedano in zapisano. Čemu zdaj spet, in to brez novih virov ali pričevanj?

Vzroke za avtorjevo vztrajanje je treba iskati v uvodniku dr. Slavena Letice v prvi knjigi hrvaškega prevoda trilogije V imenu države (avtorja Matej Šurc in Blaž Zgaga). V njem pisec napačno sklepa, da je slovenski politični vrh oziroma Kučan 14. avgusta 1991 z Miloševićem sklenil »tajni pakt o nenapadanju«, se s tem zavaroval pred napadi Srbije in JLA ter tako omogočil množično prodajo orožja Hrvatom.

Letico je za pisca predgovora izbrala hrvaška založba, nihče pa o tem ni obvestil soavtorja (Šurca). Ta se zagrebške predstavitve knjige zaradi drugih obveznosti ni udeležil. Odsoten je bil tudi v Sarajevu, organizatorjem predstavitve pa je pisno pojasnil, da je Letica uvodnik izkoristil za promocijo svojih političnih stališč in jih prikazal v obliki poceni političnega pamfleta. S tem je zlorabil soavtorsko delo, ki na podlagi številnih dokumentov in izjav prič razkriva pripadnike slovenske orožarske »mafije«.

Nekateri se še spomnijo Slavena Letice, ki je pred približno desetimi leti v opravi bana Jelačiča branil Trdinov vrh. Neprimerno več škode svoji domovini pa je povzročil, ko je magnetogram pogovora med Tuđmanom in voditeljem krajinskih Srbov Jovanom Raškovičem poleti 1990 v celoti objavil v hrvaškem tedniku Danas. S tem je zmernega Raškovića v očeh Srbov kompromitiral in ga politično uničil. Zamenjali so ga radikalni Martić, Babić, Hadžić, ki so Srbe dvignili k uporu, in na Hrvaškem je izbruhnila brutalna vojna.

No, Letica danes trdi, da je Slovenija s sklepanjem tajnih paktov izdala Hrvaško, člani takratnega predsedstva pa so, po njegovem, glavni prodajalci orožja in vojni dobičkarji. Zgaga temu sledi in v dobršni meri revidira ugotovitve iz trilogije, katere soavtor je.

V knjigah V imenu države je jasno in natančno opredeljena politična in moralna odgovornost takratnega političnega vrha, ker ni nadzoroval in sankcioniral sprejetih odločitev o pomoči Hrvaški in BiH z orožjem. Na drugi strani pa številni dokumenti in izjave prič, objavljene v trilogiji, nedvoumno dokazujejo, kdo je najbolj brezobzirno zlorabljal sklepe o pomoči napadenima republikama in bil glavni deležnik v trgovini z orožjem.

Nedvoumno je bilo ugotovljeno, da so na obrambnem ministrstvu s prodajo orožja nabrali več deset milijonov takratnih nemških mark gotovine. Znano je tudi, kdo je precejšnje zneske gotovine prenesel v tuje banke… In da predsednik SDS Janez Janša danes ne more prepričljivo dokazati izvora svojega premoženja.

Zgaga kot »bistvo orožarske afere« objavi enega od sklepov sveta za obrambo pri predsedstvu RS z dne 9. junija 1992, da na podlagi prošnje podpredsednika vlade BiH državi odstopijo rabljeno vojaško opremo ter prodajo nekaj orožja in streliva. V drugi knjigi trilogije (stran 409) pa piše, da je le štirinajst dni pozneje, 23. junija, svet za obrambo zavrnil vnovično prošnjo BiH za pomoč v orožju. Vprašanje je torej, ali samostojni, mednarodno priznani državi in članici OZN omogočiti pravico do samoobrambe ali se obrniti stran in nič videti?

Hkrati se avtor zaplete v nelogičnost, namreč, kakšen »tajni dogovor« s Srbijo pa je to bil, če je Slovenija potem prodajala orožje Hrvatom in Bošnjakom?

Blaž Zgaga na koncu sicer zapiše, da je »slovensko politično vodstvo najprej s sporazumom s Srbi izdalo Hrvate. Kmalu zatem je s skrivno prodajo orožja Hrvaški in BiH izigralo še Srbe.«

Glede slovenskega »izdajstva« Hrvatov pa naj se avtor spomni, kaj so ti počeli, ko so tanki JLA z njihovega ozemlja prodirali proti Sloveniji. Letica bi verjetno znal odgovoriti, katere strukture v Zagrebu so ukazale, naj se teh tankov na poti ne ovira. Kar zadeva slovensko »izigravanje« Srbov pa velja reči le, da so prav Srbi – pod rdečo zvezdo, kokardo in rdečo beretko – povzročili največ žrtev v nekdanji Jugoslaviji. Od prvih prask v Sloveniji, prek Vukovarja, do poboja Muslimanov v Srebrenici.

Dr. Zdenko Čepič, zgodovinar
Edo Fičor, prevajalec
Prof. dr. Jože Pirjevec, zgodovinar
Draga Potočnjak, pisateljica
Dr. Božo Repe, zgodovinar
Anton Rupnik, novinar in publicist

 


22. marec 2014, 08:21

Odgovor na Kdo je pomagal odpreti vrata pekla in pri tem še zaslužil? 2.

Na članek Kdo je pomagal odpreti vrata pekla in pri tem še zaslužil? se je odzvala zanimiva druščina. Dr. Zdenko Čepič, dr. Božo Repe, prof. dr. Jože Pirjevec, Anton Rupnik, Edo Fičor in Draga Potočnjak. Trije zgodovinarji, bivši novinar in diplomat, prevajalec in dramska igralka. Ne vem, s čim jih je članek o slovensko-srbskem paktu in trgovini z orožjem, v katerem jih ne omenjam – z izjemo bežnega citata dr. Boža Repeta – tako prizadel?

V svojem odgovoru z ničemer, z nobenim dokumentom ali argumentom, ne demantirajo glavnih ugotovitev mojega članka, temveč gre prej za ad hominem napad, ker sem očitno dregnil v nekaj, kar je v Sloveniji nedotakljivo.

Naj poudarim, da so vse ugotovitve v članku napisane na osnovi dokumentov, citatov iz že objavljenih zgodovinskih, publicističnih in novinarskih del in na podlagi intervjujev z akterji takratnih dogodkov. V članku so ob vsaki trditvi navedeni tudi viri.

V članku mi očitajo površnost, vendar so površni prav sami, saj mi v odgovoru velikokrat pripišejo besede, ki jih nisem zapisal. Glede pietete do žrtev jugoslovanskih vojn, zlasti do osemnajstletnih nabornikov, ki so padli pod streli slovenske strani, in nenazadnje tudi pilota Antona Mrlaka, lahko rečem le, da je prva stopnja pietete resnica. Pietete in sočutja se ne more graditi na laži in na nacionalističnih mitih. Sledenje resnici je tudi edini motiv mojega novinarskega dela.

Pisci pišejo, da gradim tekst na dveh »tajnih sporazumih«, toda to ne drži. Nikjer ne zapišem, da je bil sestanek med delegacijo Slovenije in Srbije, z dne 24. januarja 1991, s katerega je bilo objavljeno skupno sporočilo za javnost, tajen. O tem, da naj bi šlo za »tajno dogovarjanje« je v odgovoru Božu Repetu v Mladini pisal Slaven Letica. Jaz sem ga korektno citiral, pisci pa so njegove besede nekorektno pripisali meni.

Prav tako so izpustili najpomembnejši dokument, ki zaokrožuje članek in na katerem temelji drugi del članka. To je zapisnik 3. seje Sveta za obrambo z dne 9. junija 1992, ki razjasni bistvo afere o trgovini z orožjem. Odločitev, da se orožje prodaja, je namreč sprejel celoten državni vrh z Milanom Kučanom na čelu, z obrambnega ministrstva Janeza Janše pa je pozneje izginila ogromna količina gotovine.

Pisci zanikajo, da bi se Kučan in Miloševič srečala 14. avgusta 1991. Tega nisem nikoli zapisal, zato ne vem, čemu to demantirajo?

Pišejo tudi, da med sestankoma z dne 24. januarja 1991 in 14. avgusta 1991 ni logične zveze. Toda zveza med njima je očitna. Na prvem sestanku je Slovenija privolila, da lahko Srbi živijo v eni državi, kar lahko pomeni le »Veliko Srbijo«. Na drugem sestanku, ki je po besedah Dobrice Ćosića potekal z vednostjo Kučana in Janeza Drnovška, pa so navzoči podpisali »platformo«, v kateri med drugim jasno piše naslednje:

Slovenija »spoštuje odločilno vlogo Srbije pri reševanju jugoslovanskih razmer in kompatibilnost slovenskih in srbskih interesov«, »Slovenija šteje, da je mogoče reševanje srbsko-hrvaških odnosov samo na temelju samoodločbe narodov, iz katere morajo izhajati različne oblike avtonomije« in »Slovenija šteje za realno in razumno, da pride do federativnega povezovanja Srbije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Makedonije. Slovenija priznava Hrvaški pravico, da se opredeli do te federacije.« Naštete tri točke se nanašajo na vzpostavitev nove države pod srbsko dominacijo, torej Velike Srbije.

Skupno sporočilo za javnost s sestanka 24. januarja 1991 je res nedvoumno. Res je tudi, da so interpretacije različne. Skoraj povsod v tujini ta sestanek razumejo tako, da je Srbija Sloveniji dovolila odcepitev v zameno za pristanek na Veliko Srbijo. Samo v Sloveniji je uveljavljena drugačna interpretacija, ki je v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi in ugotovitvami mednarodnih skupin zgodovinarjev. Poročilo skupine, ki sta jo vodili ugledni zgodovinarki Sabrina P. Ramet in Latinka Perović je dostopno tudi na internetu: http://www.cla.purdue.edu/history/facstaff/Ingrao/si/Team2Report.pdf

Pisci mi očitajo »potvarjanje zgodovinskih dejstev in prilagajanje takratnih okoliščin sedanjim potrebam,« vendar sem slovenski javnosti zgolj posredoval zamolčana dejstva, ki so objavljena v tujini.

Strinjam se, da je Slovenija v obdobju od plebiscita do razglasitve ravnala premočrtno in dokaj racionalno. Ob tem lahko pripomnim le, da je bil edini cilj, ki mu je Slovenija sledila, čim prejšnja odcepitev ne glede na posledice. Domnevni poskusi pogajanj o rešitvi jugoslovanske krize so bili le predstava za javnost.

Pisci mi tudi nesramno očitajo, da sledim Letici in revidiram ugotovitve iz trilogije, katere soavtor sem. Tudi če bi to bilo res, bi imel do revidiranja vso pravico oziroma celo dolžnost. Še posebej, ker sem dobil dostop do novih dokumentov, ki dokazujejo, da je prodajo orožja odredil državni vrh z Milanom Kučanom na čelu. Naj spomnim, da je Janša že novembra 1991 poročal predsedstvu o prodaji orožja Hrvaški.

Pisci še naprej uporabljajo pojem »pomoč« v orožju, čeprav je z zapisniki jasno dokazano, da je Svet za obrambo ukazal prodajo orožja oziroma trgovino. Sprenevedanje ob uporabi besede »pomoč« za dobičkonosno »prodajo« je očitno. Mar tudi Rdeči križ ogroženim »prodaja« svoje pakete, ali jim pomaga brezplačno?

Na koncu še napačno citirajo zapis o seji Sveta za obrambo z dne 23. junija 1992. »V drugi knjigi trilogije (stran 409) pa piše, da je le štirinajst dni pozneje, 23. junija, svet za obrambo zavrnil vnovično prošnjo BiH za pomoč v orožju,« so zapisali. Toda na 409. strani piše v resnici takole: »Po ugotovitvah kriminalistov naj bi Čengić takrat predlagal, da bo dobavljeno orožje plačala Turčija s pšenico. Na seji so to zavrnili. Pozneje je Jože Pučnik povedal, da ga je Muhamed Čengić klical iz Ankare in še enkrat prosil za pomoč, ki pa je niso dali.«

Zapisnik 4. seje Sveta za obrambo, z dne 23. junija 1992, ki mi v času pisanja trilogije še ni bil dostopen, jasno pokaže, za kaj je v resnici šlo.

»V razpravi je bilo ugotovljeno, da Republika Slovenija vseh zahtevanih vrst topniškega streliva nima, kot tudi, da zaradi te pomoči ne more in ne sme bistveno prizadeti obrambno sposobnost Republike Slovenije. Soglasno je sklenjeno, da pristojni organi Republike Slovenije lahko odstopijo organom BiH tiste vrste in količine streliva in opreme, ki jih imajo in jih lahko pogrešajo.«

Zapisnik je sestavil vojaški svetovalec predsednika republike generalmajor Milovan Zorc, sicer mentor diplomske naloge Janeza Janše. Kot prilogo vsebuje tudi zapisnik osebnega srečanja Milana Kučana z odposlancem Alije Izetbegovića Hasanom Čengićem, ki je potekalo v Ljubljani le dve uri pred 4. sejo Sveta za obrambo.

Čengić je v zvezi z dobavo določene količine topniškega streliva, ki ga nujno potrebujejo za poskus deblokade Sarajeva »že bil na pogovoru z ministrom za obrambo Janezom Janšo in pomočnikom ministra Andrejem Lovšinom. Prosijo, da jim Slovenija odstopi naslednje strelivo: tisoč min za minomet kalibra 120 milimetrov, tisoč nabojev za top-havbico kalibra 122 milimetrov D-30 J, tisoč nabojev kalibra 85 milimetra za tankovski top T-34, 500 granat za top-havbico kalibra 152 milimetra M-84 Nora in tisoč raket za večcevni metalec raket M-63 Plamen.« Kako je bilo to naročilo za strelivo, ki je bilo v času embarga OZN na izvoz orožja na jugoslovanska bojišča osebno predano takratnemu predsedniku Slovenije Milanu Kučanu izpolnjeno, še danes ni znano. Toda jasno je, da se je orožje in strelivo iz Slovenije skoraj vedno prodajalo in ne oddajalo brezplačno.

Pisci mi očitajo še »nelogičnost, namreč, kakšen ‘tajni dogovor’ s Srbijo pa je to bil, če je Slovenija potem prodajala orožje Hrvatom in Bošnjakom?«

Odgovor lahko najdejo v članku, kjer sem jasno zapisal, da je »slovensko politično vodstvo najprej s sporazumom s Srbi izdalo Hrvate. Kmalu zatem je s skrivno prodajo orožja Hrvaški ter Bosni in Hercegovini izigralo Srbe. Danes, dvajset let pozneje, pa lahko državljani Slovenije občutijo, da je ista politična elita prevarala njih, saj živijo v državi polni laži in prevar ter brez delovnih mest, prihodnosti in perspektive.«

In še za konec. Čudi me, da se je prevajalec Edo Fičor odločil za javni nastop zoper enega od soavtorjev, katerih delo je prevedel. Prevod je bil odličen, kakor tudi najino sodelovanje, zato me njegova poteza toliko bolj preseneča.

Kaj je vodilo dramsko igralko Drago Potočnjak, da se je vključila v obračunavanje z enim od soavtorjev trilogije V imenu države, pa mi nikakor ni jasno. Lahko si le mislim, kdo jo je nagovoril k temu. Obenem ji lahko namignem, da se odgovor na vprašanje, ki ga išče v svojem delu Skrito povelje o smrti pilota Antona Mrlaka skriva v odločitvi slovenskega državnega vodstva, da se zoper JLA uporabijo vsa sredstva, torej tudi orožje. Kdo je imel takrat edini pravico sprejeti takšno odločitev, kakšna je bila linija vodenja in poveljevanja, poveljniška odgovornost in kdo je bil vrhovni poveljnik je namreč že dolgo znano. Usodna odločitev je bila sprejeta na 44. seji predsedstva Republike Slovenije dne 27. junija 1991.

Morda se bo zdaj končno zavedela, v kakšnem kačjem gnezdu, polnem laži, spletk in prevar se je znašla?

Blaž Zgaga


PRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV

27. marec 2014, 10:23

KDO POMAGA OBSOJATI SLOVENIJO? (Nadaljevanje in konec)

»Ni pomembno, kaj drugi počnejo z nami,
pomembno je, kaj počnemo sami s seboj!«
Dušan Pirjevec-Ahac

»Svetovna zarota« proti slovenski interpretaciji? To je mednaslov v članku Blaža Zgage Kdo je pomagal odpreti vrata pekla? Vprašaj na koncu pove, da avtor ne misli, da gre za svetovno zaroto proti slovenski interpretaciji naše osamosvojitve. Saj res ne gre; reči, da gre za »svetovno zaroto« bi bila politična paranoja. Interpretacije slovenske osamosvojitve in dogajanja na Balkanu sploh so različne. Zgaga je izbral tiste, ki gredo v kontekst njegove ideologije. Seveda pa so zanimiva stališča nekaterih »poznavalcev« Balkana in naše osamosvojitve posebej!

Tako Zgaga opozori na Sabrino P. Ramet, ameriško politologinjo, ki sem jo imela priložnost osebno srečati in ji ne bi pripisala takšne površnosti, kot jo je izkazala v oceni dogajanja v Jugoslaviji v devetdesetih letih. Zgaga citira njeno navedbo, da se je Kučan »zasebno srečal z Miloševićem«. Če bi kot znanstvenica uporabila dokumente, vire, ne bi mogla tega zapisati! Še manj nadaljevanja:

»Kot mi je leta 1999 povedal Kučan, je v zameno za Miloševićeva zagotovila, da Beograd nima ozemeljskih zahtev do Slovenije, sam zagotovil svoje ‘razumevanje’ za njegove interese pri združevanju vseh Srbov v Veliki Srbiji.«

Pod predpostavko, da je Zgagovo citiranje njenih stališč točno (?), lahko rečem le, da če avtorica ne bi bila zapisala »združevanje vseh Srbov v Veliki Srbiji«, bi še verjela, da je na nek način pač malo po svoje razumela Kučanov opis pogovora dveh delegacij, toda »Velike Srbije« Kučan zagotovo ni omenil. Sam mi je povedal, da mu avtorica zapisa njunega pogovora (ne intervjuja) ni dala v avtorizacijo, niti ni vedel, da ga je objavila v knjigi. Potem je pač obveljalo njeno razumevanje dogajanja na Balkanu!

Takšno »raziskovanje« imenujem »znanstveni turizem«: znanstveniki z vsega sveta hodijo po svetu in raziskujejo zgodovino in življenje »domorodcev«: preberejo časopise (če znajo njihov jezik), malo povprašajo tukaj in tam, pa kakšen intervju in – »zgodba« je narejena! Brez odgovornosti za svoje sodbe, brez empatije, brez posluha, dojemanja »srca in dihanja« konkretnega okolja – toda tudi ti, zanje tuji ali celo eksotični kraji imajo svojo zgodovino in predzgodovino, ki utripa tudi v sedanjem trenutku. Koliko škode naredi »znanstveni« turizem takšnih »ekspertov« ljudem, ki so predmet njihovega raziskovanja, je težko oceniti, težko pa jo nosijo/nosimo prizadeti! Saj je »svetovni javnosti« sporočeno, kakšen je kateri narod, ali je vreden spoštovanja ali zaničevanja – in na tej osnovi se najbrž in velikokrat utemeljuje tudi politika drugih držav do »zaničevanja vredne« nacije. Zoper takšno »znanstveno« instrumentaliziranje ne moreš storiti nič! In se mu tudi ni mogoče izogniti. Ustvarja pa svetovno »javno mnenje«, ki lahko traja desetletja in desetletja, še posebej, če mu pritegne tudi kak domači »raziskovalec«. Vedno se najde kdo, ki bolj verjame tujim raziskovalnim očem kot rezultatom lastnega raziskovalnega dela. Kakor v primeru Blaža Zgage.

Kvalifikacija »norveške politologinje«, da je dal Kučan Miloševiću proste roke za Veliko Srbijo, je primer takšnega ustvarjanja »znanstvenega«, javnega in političnega mnenja. Na njeno oceno se sklicujejo številni drugi analitiki Jugoslavije in njeno »strokovno« mnenje je osnova za obtožbe na račun Slovenije. Žal! To ni dostojno in ne verodostojno ne za znanstvenico in ne za tiste, ki jo nekritično in proti argumentom in dokumentom ponavljajo!

Ali drug primer, ki ga navaja Zgaga: iz ocene, ki jo je napisal Misha Glenny o knjigi Smrt Jugoslavije izpod peresa Laure Silber in Allana Little, beremo:

»Srbska nasilna dvoličnost do federacije …, ki jo je Milošević na videz poskušal ohraniti, v resnici pa si jo je prizadeval spodkopati, ne bi mogla uspeti brez zahrbtnosti slovenskega egoizma … Avtorja sta dokazala z neizpodbitnimi dokazi, da je bilo slovensko vodstvo pripravljeno spodbuditi nasilen razpad Jugoslavije v zameno za lahek izhod iz federacije. Ljubljana, seveda, ne nosi moralne odgovornosti za tisto, kar je sledilo pozneje, toda avtorja sta dokazala onkraj vsakega dvoma, da so Slovenci igrali umazano in zaničevanja vredno politično igro.«

Skratka, Slovenci naj bi veljali za »egoistični narod, ki je soodgovoren za nasilni razpad Jugoslavije.« Kako pa bi morali Slovenci ravnati? Se ne bi smeli »odcepiti«? (Učenjaki bi morali ločiti odcepitev od razdružitve Jugoslavije, kakršna je pravna kvalifikacija Banditerjeve komisije!) Bi se morala Slovenija na ljubo srbski in hrvaški nacionalistični politiki odpovedati pravici do svoje države – boniteti, ki jo imajo drugi narodi že stoletja? Nam veliki poznavalci Balkana odrekajo pravico do samoodločbe narodov in ustanovitve lastne države? Kdo ima pravico zahtevati od nekega naroda, da se pokori, da se odpove lastni svobodi in suverenosti v interesu drugih, drugih narodov? So ti znanstveniki in poznavalci Balkana pozabili, kako so ustanovili svojo državo narodi, ki jim sami pripadajo?

Seveda, od tedaj je že sto let in več, toda vsi, ki kritizirajo slovensko ravnanje, živijo v lastni, desetletja in desetletja stari državi, do katere so njihovi narodi prišli tudi »z zahrbtnostjo« in »egoizmom«, in so »igrali umazano in zaničevanja vredno politično igro«! Pa ni šlo le za politično igro, za postavitev držav in blaginjo mnogih »starih« nacij je tekla tudi tuja kri! Tudi Angleži, in ne samo oni, so svoj imperij razprostirali po vsem svetu, izkoriščali druge narode in rase; Angleži ne trepnejo s trepalnico, če ne gre v prvi za njihov nacionalni interes!

Osamosvajali smo se z legitimnimi in legalnimi odločitvami, transparentno, odgovorno in ne na račun katerega koli drugega naroda, s katerimi smo do tedaj živeli v skupni državi. In šele takrat, ko so propadli vsi naši napori, da bi Jugoslavijo preuredili v sodobno demokratično državo in odprto družbo, šele potem, ko so bili zavrnjeni vsi naši predlogi za mirno razdružitev države, smo ustanovili lastno državo. Vsi ti napori so bili vse prej kot »umazana in zaničevanja vredna politična igra«. Avtor tega zapisa bi se moral seznaniti z dejstvi, preden je zapisal tako z dejstvi skregano, vzvišeno oceno!

S kakršno pravico nam svetovne »avtoritete« delijo moralne nauke in nas, Slovence, omalovažujejo, zaničujejo in usmerjajo svoj moralistični prst na nas, ki nikoli nismo imeli kolonij in ki smo se osamosvojili na miren način (žal ne tudi brez žrtev, ki jih globoko obžalujemo). Ali če grem nazaj v zgodovino: obstali smo kot narodna entiteta v zagozdi med romanskim, germanski in južnoslovanskim življem. Med drugo svetovno vojno smo se kot »mali narod« uprli okupatorjem in celo naša kolaboracija si ni zaslužila toliko zaupanja okupatorjev, da bi dovolili ustanovitev kakšne »Neodvisne« slovenske države. Uprli smo se tudi komunizmu in mirno, z volitvami prestopili v demokracijo. Res smo zgodovinski zamudniki, da smo ustanovili državo desetletja in stoletja za njimi, toda pravica do samostojnosti, do lastne države je nezastarljiva! Človekove pravice in državljanske svoboščine, dobrobit francoske revolucije, so na ravni naroda pravica do lastne države in njene suverenosti.

Prosim vas, spoštovane gospe in gospodje iz Združenega kraljestva in od drugod, ki tako »poznavalsko« pišete o Sloveniji, da najprej počistite pred svojim pragom!

Kdo je prodajal, kdo je zaslužil, kdo je kriv?

»Izvirni greh je v altruističnih nagibih slovenske politike, da bi pomagala napadenima narodoma v soseščini, ker so z embargom tudi njima odrekli pravico do samoobrambe.« (Odprodaja, Matej Šurc v uvodnem pripisu, str. 19; v nadaljevanju navajam zgolj stran in avtorja, če je posebej naveden.) Z »altruističnimi nagibi« so mišljeni sklepi Predsedstva RS o pomoči Hrvaški z orožjem. In potem se je zgodilo naslednje: »Ko so se silaki iz tajnih služb in njihovi politični botri v imenu državnega interesa enkrat postavili nad zakon, jih ni bilo več mogoče ukrotiti. Namesto tega si si oni z denarjem, lažmi in manipulacijami prikrojili države svojim koristim in potrebam.« (Zgaga v uvodnem pripisu, str. 23) Le kaj je šlo narobe, se vpraša. Odgovor ni enostaven. »Na kratko pa je odgovor moč povzeti, da se je razkroj začel z vojno, s posledično trgovino z orožjem in zlorabo državnih institucij, zlasti tajnih služb, za nezakonite posle.« (Zgaga, prav tam). In te orožarske posle sta avtorja obravnavala v treh debelih knjigah. Prva, Odprodaja, obravnava prodajo orožja in streliva iz skladišč nekdanje JLA, ki so bila zasežena v času desetdnevne vojne, druga, Preprodaja, obravnava nakupe orožja v tujini in nadaljnjo prodajo na Hrvaško ter v Bosno in Hercegovino, tretja knjiga Prikrivanje, pa obravnava posameznike in skupine, ki so zlorabljali državo. Kajti vsi orožarski posli so se odvijali v imenu države! Trgovina z orožjem je prinašala ogromne dobičke, ki se nikoli niso stekli v državno blagajno!

Trgovino (prodajo in preprodajo, tudi urjenje ustašev) je vodilo ministrstvo za obrambo, ki ga je vodil Janez Janša. (Samo on je določal cene orožja, ki so pogosto večkrat in večkratno presegle »uradno« objavljene. Uvedel je plačevanje v gotovini in samo on je izdajal dovoljenja za tranzit in prodajo orožja). S prodajo so se največ ukvarjali VI. uprava ministrstva, specialna brigada Moris, ministrstvo za notranje zadeve, VIS in velenjsko podjetje Orbis. Prva knjiga se začne s poglavjem Veleizdaja »osamosvojitvenih junakov« in prvi nakupi v tujini,« v katerem avtorja pokažeta, »da so vodilni slovenski in vojaški politiki sklenili vojaško zavezništvo mesece pred razpadom Jugoslavije.« Tako so hrvaški borci »10. septembra 1990, med pripravami na rojstvo slovenske države, dobili eno največjih pošiljk orožja iz skladišč Krkovičeve enote, celo večjo kot nekatere slovenske pokrajine«. (str.71) Avtorja komentirata: »Toliko torej o hudih besedah, med katerimi je tudi ‘veleizdaja’« (prav tam). Gre za tiste, »ki so pozneje druge obtoževali veleizdaje«, namreč osamosvojitelji, ki se kot taki stalno predstavljajo in se trkajo na prsi in očitajo drugim veleizdajo. To počne predvsem Janez Janša, ki že več kot dvajset let očita tedanjem predsedniku Predsedstva RS (ne pa Predsedstvu kot kolektivnemu organu!) Milanu Kučanu, da je kriv za razorožitev teritorialne obrambe maja 1990, zaradi česar da je ostala Slovenija neoborožena in povsem ogrožena.

Odprodano orožje pa je bilo treba nadomestiti, kupiti: »Slovenski državljani so bili zaradi odprodaje iz vojaških skladišč dvakrat oškodovani. Najprej takrat, ko so dragocene vojaške zaloge izginjale iz skladišč. In drugič, ko je bilo treba te zaloge nadomestiti z novimi nakupi. Takrat so prodajalci postali kupci in vnovič so lahko dobro zaslužili.« (str. 122) »Janša in Bavčar sta orožje skrivaj pošiljala na Hrvaško, kljub temu, da ga je po razorožitvi TO zares primanjkovalo. Prva večja pošiljka je v Slovenijo prispela v začetku decembra 1990« (str. 81).

Ko so se spopadi na Hrvaškem okrepili, je Predsedstvo (avgusta 1991) sprejelo prej navedeni sklep: »Predsedstvo je tudi soglašalo, da Republika Slovenija pomaga Republiki Hrvaški na obrambnem področju, vendar v obsegu, ki ne bo ogrozil obrambne sposobnosti Slovenije.« (str. 33) Pošiljanje orožja na Hrvaško pred soglasjem Predsedstva je bilo torej nelegalno. Avtorja sklep Predsedstva komentirata: »Dogodki v prihodnjih letih so pokazali, kako usodne so lahko posledice političnih odločitev, če ni usklajene izvedbe in učinkovitega nadzora« (prav tam). To je res, ni bilo učinkovitega nadzora ne s strani Predsedstva ne s strani vlade, ki bi ji tudi moralo biti mar, kaj počneta dva ministra. Pri tem se tako kot avtorja tudi sama sprašujem: »Vprašanje je, ali sta ministra Janša in Bavčar delovala po navodilih in ob nadzoru državnega vrha ali kar na svojo roko. Premiera Lojzeta Peterleta sta namreč pogosto ignorirala, predsednika predsedstva Milana Kučana in nekatere člane predsedstva pa vse bolj odkrito prezirala« (str. 215).

Do sprejetja Ustave Republike Slovenije in še nekaj časa potem je pri predsedstvu deloval svet za obrambo. Po volitvah predsednika Republike leta 1992 je bil na podlagi mnenja Ustavnega sodišča ukinjen – s tem pa je bila odstranjena še ta kontrolna instanca nad početjem v vojski. Kar zadeva možnost nadzora, nam veliko pove incident v Depali vasi, ki je bil posledica preiskovalnih dejanj kriminalistične službe ministrstva za notranje zadeve. Da bi raziskavo zaustavili in onemogočili, so pripadniki vojske napadli civilista in ga pretepli… In še: »Uslužbenci Voma so povedali, da je minister ukazal: prodaje orožja za gotovino ni. Vse informacije o tem kategorično zanikati« (str. 245). Seveda prodaja za gotovino je bila, le kategorično jo je treba zanikati – s strani akterjev (pre)prodaje do današnjega dne. Ali če se samo spomnimo »usode« 27 vprašanj, ki jih je maja 1993 skupina poslancev LDS in ZL poslala na vlado glede prodaje orožja. Odgovor je prišel čez tri leta. Prva različica je bila daljša, izčrpnejša, druga, uradna pa že skrajšana, omiljena, in še ta je ostala skrita dolgih dvanajst let (do objave v knjigi Matjaža Frangeža: Kaj nam pa morete?, samozaložba, Radenci, 2008).

Metodološka napaka pri konstrukciji Zgagovih očitkov na račun Slovenije

Iz primerjave med sedanjimi trditvami Blaža Zgage in temeljnimi tezami iz knjige Odprodaja, prvega dela trilogije V imenu države, je razvidna bistvena sprememba! Sprememba Zgagovih političnih stališč je njegova stvar, to, kar me zanima je strokovna verodostojnost utemeljevanja teh njegovih (novih) stališč. V izvajanjih Blaža Zgage v Objektivu (in seveda dr. Slavena Letice) niso razvidne naslednje distinkcije:

– med predsedstvom republike kot vrhovnim poveljnikom slovenske vojske in ministrstvoma za obrambo in notranje zadeve kot izvršiteljema nalog in odločitev predsedstva;

– med predsedstvom kot simbolnim predstavnikom države in ministrstvoma (za obrambo in notranje zadeve) kot upravnima organoma;

– med orožarsko združbo in Slovenijo kot tako in v celoti;

– med prodajo orožja in preprodajo (nakup orožja z namenom, da se ga proda);

– med pošteno in nepošteno prodajo (po večkratno zvišanih, oderuških cenah!).

Te distinkcije so v trilogiji in posebej v prvi knjigi Odprodaja razprte in je zato jasno:

– da država Slovenija ni (pre)prodajala orožja, ampak je to počela orožarska klika, ki je v imenu države prodajala in preprodajala orožje, se okoriščala in mazala čast lastne države!

– da sta ministrstvi s svojimi organi samo operativna izvršitelja sklepa predsedstva, ne pa kreatorja politike;

– da je predsedstvo dovolilo prodajo orožja (kolikor ne gre na škodo oborožitvi slovenske vojske) ne pa tudi preprodaje, ki torej nima kritja v odločitvi predsedstva;

– da je bilo samoumevno, da mora biti prodaja poštena (kakor naj bi bilo pri vsaki dejavnosti državnih organov – se pravi, oderuške cene so nelegalne in moralno zavržene!).

Seveda je metoda nekega raziskovanja ali predstavitev nekih domnev odvisna od temeljne hipoteze! Ker gre v prizadevanju dr. Slavena Letice in Blaža Zgage za dve témi, gre tudi za dve temeljni hipotezi, ki se potem združita v eno, sklepno obsodbo Slovenije.

Prva: Slovenija je (pre)prodajala orožje in s tem tudi zaslužila;

Druga: Da je »Slovenija« lahko s prodajo orožja zaslužila, je prej z Miloševićem sklenila »tajni pakt« o nenapadanju;

Tretja: »Tajni pakt« o nenapadanju sta Milošević in Kučan sklenila na sestanku slovenske in srbske delegacije; to je dokaz »obstoja slovensko srbske naveze, ki je razbila Jugoslavijo«.

Prva in druga predpostavka se skleneta v eno: v slovensko-srbsko zaroto proti Jugoslaviji.

Oglejmo si te predpostavke :

Če naj bi Slovenija kot država sploh lahko zaslužila s (pre)prodajo orožja, bi bil logično-nujno potreben »pakt o nenapadanju« med Kučanom in Miloševićem! V objavi na spletni strani Zgagovega članka preberemo celo naslov poglavja Od umazanega sporazuma do trgovine z orožjem. Za ta ideološki konstrukt je bilo moralno diskvalificiranje Milana Kučana logično nujno zato, ker kot predsednik države simbolno predstavlja slovensko državo kot tako. Ne bi bilo mogoče obtožiti Slovenije kot države, če bi bil predsednik, ki jo predstavlja, izvzet iz te »umazane zarote«. Ne bi pa bilo mogoče obsoditi zarote proti Jugoslaviji le Kučana, saj se je Milošević polastil tako države kot njene vojske, torej je bilo treba njuno krivdo postaviti vsaj na isto raven. Kakor da JLA ne bi napadla Slovenije, in to še prej kot Hrvaško! in ne nazadnje: tanki so v Slovenijo vozili tudi iz Hrvaške. Slovenska vojna se je začela pred vojno na Hrvaškem, končala pa se je s pomočjo ES

(brionski moratorij), s politično modrostjo slovenske politike in z vojaškim premirjem ter odhodom JLA iz Slovenije!

Hrvaška – glej čudo – v tem konstruktu ostane čista; Hrvaške v »razbijanju« Jugoslavije sploh ni in tudi Tuđmanovega dogovarjanja z Miloševićem o delitvi Bosne ni!

Metodološka napaka Zgagovega stališča je ideologizacija obravnavanega dogajanja, se pravi: konstruiranje realnosti po določni ideji: Slovenija je kriva za sesutje Jugoslavije in je zraven še zaslužila!

Pri tem je zanimivo, da tožniki Slovenije povsem spregledajo stališča slovenske politike o samoodločbi narodov, ki ne sme iti na škodo nobenega drugega naroda, in seveda stališča o avtonomiji (Srbov na Hrvaškem). Avtonomija znotraj neke republike (pri kateri so vztrajali naši politiki na srečanjih s srbskimi politiki), v tem primeru srbske avtohtone manjšine na Hrvaškem, ne pomeni spreminjanja meja! In vendar tožniki Sloveniji podtikajo prav to!

Enačenje vloge Miloševića in Kučana pri razpadu Jugoslavije celo kot »zarota proti jugoslovanski federaciji« se lahko porodi v glavi nekoga, ki ima povsem določen interes: v tem primeru oprati hrvaške politike soodgovornosti in krivde za razpad Jugoslavije glede na ravnanje s Krajinskimi Srbi, kar je bil povod, predvsem pa izgovor Miloševiću za vojaški pohod JLA. Čudim se, da tako prozornega namena ni razumel ali upošteval Blaž Zgaga, soavtor trilogije V imenu države! Tako kot mu ne bi pripisala, da je skušal Janeza Janšo delno oprati krivde za (pre)prodajo orožja – ali jo vsaj omiliti – čeprav je izjava, da je »Janša kot obrambni minister uresničeval sklepe, sprejete na svetu za obrambo pri predsedstvu Slovenije, ki ga je vodil predsednik Milan Kučan«, zelo blizu apologiji ravnanja Janeza Janše et consortes!

Da sta Hrvaška, Bosna in Hercegovina kot napadeni republiki potrebovali orožje, je dejstvo, in sklep sveta za obrambo o pomoči napadenima republikama je sicer kršil embargo OZN o prodaji orožja jugoslovanskim republikam, a je bil legitimen! (Embargo na uvoz orožja v nekdanjo Jugoslavijo je Varnostni svet OZN sprejel 25. septembra 1991, torej je bil sklep o pomoči Hrvaški z dne 26. avgusta 1991 sprejet še pred formalno uvedbo embarga VS OZN, res pa je, da predsedstvo tega sklepa potem ni preklicalo.) Enako legitimna je prodaja po realnih cenah, saj je bila slovenska TO v precejšnji meri oropana svojega orožja s strani JLA maja 1990 in se je morala tudi sama oborožiti. Ne svet za obrambo ne predsedstvo in ne Milan Kučan nikoli niso sklenili, dovolili (pre)prodaje orožja po oderuških cenah niti ne nakupovanja orožja za preprodajo!

Čeprav drži, da bi predsedstvo moralo imeti nadzor nad početjem uradnikov, pa v nobenem primeru ni mogoče predsedstva obtoževati korupcije, preprodaje orožja in s tem veleizdaje. Kar počneta Letica in Zgaga! Kajti, vprašajmo se: ali ne bi na podlagi istega sklepa, kakršnega je sprejelo predsedstvo RS 26. avgusta 1991 o pomoči in prodaji orožja Hrvaški, lahko ta pomoč potekala dejansko drugače: pošteno, solidarno, sočutno do ljudi in njihove stiske? Po mojem prepričanju bi moglo in bi moralo! Od tod pa je tudi razvidno, kdo je za kaj odgovoren, kdo je za kaj kriv. Za tujce, ki gledajo takole od daleč in vidijo državo kot tako, je razumljiveje, da enačijo orožarsko mafijo z državo, recimo »Slovenija je (pre)prodajala orožje« in bi se mi, slovenski pisci in raziskovalci, morali truditi, da bi jih prepričali, da je šlo za kriminalne skupine, ki so instrumentalizirale državo. Od naših ljudi bi človek pričakoval večji občutek za distinkcije in s tem za dejstva, za resnico, kakor jo kaže v zadnjem času Blaž Zgaga, ki ne deli le očitkov na račun Slovenije, temveč tudi omalovažuje osamosvojitveno vojno za lastno, slovensko državnost. Res jo nekateri spreminjajo v »mit«. Tisti, ki so v imenu države (pre)prodajali orožje!

(Pre)prodaja orožja »v imenu države« je vrgla senco tudi na našo državo samo, trilogija V imenu države je delo nacionalnega pomena, je nacionalna samorefleksija, ki ta madež razgalja in vrača državi njeno čast. Ravnanje Zgage, ki je spet pomešal vse ravni in zaprl vse distinkcije, nas vrača nazaj v položaj prebivalcev kriminalne države, ki je (pre)prodala orožje in pomagala zrušiti nekdanjo državo Jugoslavijo. Takšne obtožbe, ki so tako pripravne za tiste, ki imajo sami polno umazanega perila, ob tako načrtni akciji, kakršna je Zgagova, ne minejo desetletja in desetletja. Saj gre za revizijo vloge Slovenije pri razpadanju Jugoslavije! Ker je take svoje obtožbe na račun Slovenije zapisal Zgaga, nekdo izmed nas, bodo kot verjetne in verodostojne veljale morda še tudi potem, ko nikogar izmed nas, danes tukaj bivajočih, ne bo več. Ta misel pa je tako žalostna, tako deprimirajoča, da res ne vem, kaj je še ostalo od osamosvojitve?

Kaj je z nami, da čisto vse, kar dosežemo, zaničujemo in uničujemo?

In če se sami tako zaničujemo, ni čudno, če nas zaničujejo tudi drugi, tujci!

Ali pa gre tudi v tem primeru le za znanstvenike in novinarje z določno ideologijo in določenimi interesi? Ki nam samoumevno odrekajo čast in dostojanstvo, ki smo si ju zaslužili v svoji zgodovini!

In se ju še sami premalo zavedamo?

Spomenka Hribar


31. marec 2014, 11:15

Odgovor Spomenki Hribar na zapis Nismo bili egoisti!

Dr. Spomenka Hribar v drugem delu odgovora na članek Kdo je pomagal odpreti vrata pekla in pri tem še zaslužil? nadaljuje z ad hominem napadi. Moj priimek navede kar 22-krat, obenem mi pripisuje, da imam kot novinar celo svojo »ideologijo«.

V odgovoru je zgrešila bistvo, saj ne upošteva novih dokumentov, ki dokazujejo, da je prodajo orožja odredil celoten državni vrh, torej so orožje vpleteni prodajali v imenu Republike Slovenije. V analizi de-konstruira moje besedilo, išče in si izmišljuje skrite pomene, misli in hipoteze ter mi pripisuje besede, ki jih nisem nikoli zapisal, in misli, o katerih nisem razmišljal.

Moj članek je novinarsko in sporočilno jasen. Vse v njem je napisano odkrito in brez kakšnih sporočil med vrsticami.

V članku sem javnosti prikazal zgolj informacije o slovenski vlogi pri razpadu Jugoslavije, ki so bile objavljene pri mnogih uglednih svetovnih založbah in medijih, a so bile doslej v Sloveniji zamolčane. Obenem sem predstavil vsebino zapisnikov in magnetogramov sej predsedstva in sveta za obrambo, ki dokazujejo, da je prodajo orožja Hrvaški in Bosni in Hercegovini odredil državni vrh.

V članku sem predstavil zapisnik 3. seje Sveta za obrambo, z dne 9. junija 1992, na kateri so vsi navzoči – Milan Kučan, France Bučar, Janez Drnovšek, Janez Janša, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel in generalmajor Janez Slapar – soglašali s prodajo orožja Bosni in Hercegovini in s tem kršili slovensko zakonodajo in mednarodne konvencije.

Očitki, da želim »oprati hrvaške politike vsakršne odgovornosti za razpad Jugoslavije« ali da naj bi skušal delno oprati Janeza Janšo krivde za (pre)prodajo orožja so žaljivo podtikanje.

V karieri sem pogosto preiskoval nepravilnosti na ministrstvu za obrambo in poznejšega premiera Janeza Janšo. Nenazadnje sem s finskim kolegom Magnusom Berglundom preiskoval podkupovanje v aferi Patria. Janez Janša je zdaj obsojen na prvi stopnji.

Navedbe, da ga želim »oprati«, so neutemeljene. Toda treba je imeti vsaj toliko intelektualne in elementarne poštenosti in javnosti jasno sporočiti, da je tudi obrambni minister Janša v času trgovanja z orožjem imel svoje nadrejene, ki so po liniji vodenja in poveljevanja odredili prodajo orožja.

Takšna so dejstva. Če jih avtorica ne želi sprejeti, je to njena pravica. Moja dolžnost pa je, da bralce opozorim, da avtorica prikraja dejstva svoji resnici.

Predsedstva Slovenije nikoli in nikjer nisem obtožil korupcije, preprodaje orožja in veleizdaje, kot navaja avtorica.

»Ker je take svoje obtožbe na račun Slovenije zapisal Zgaga, nekdo izmed nas, bodo kot verjetne in verodostojne veljale morda še tudi potem, ko nikogar izmed nas, danes tukaj bivajočih, ne bo več. Ta misel pa je tako žalostna, tako deprimirajoča, da res ne vem, kaj je še ostalo od osamosvojitve,« zapiše avtorica.

Res je vprašanje, kaj je leta 2014 še ostalo od osamosvojitve? Morda so konservativni intelektualci ali razumniki, zlasti tisti iz kroga Nove revije, dosanjali svoje »tisočletne sanje« o slovenski državi, toda mnogo njenih državljanov je v njej izgubilo človeka dostojno življenje. Korupcija, organizirani kriminal, skoraj sistematično uničevanje delovnih mest in beg mladih brez vsake perspektive v tujino so današnja realnost »samostojne Slovenije«.

Blaž Zgaga
samostojni novinar